Piše: dr. Andrej Umek
Članek “(DOKUMENTI) Antisemitizem slovenskih neokomunistov ima že dolgo brado“, objavljen na spletni Demokraciji, in opisi dogajanja v Gazi v naših mainstream medijih so mi postavili vprašanje, ali slovenska javnost resnično nič ne ve, od kod slepo sovraštvo (neo)komunistov do Izraela. Odgovor na to vprašanje skušam podati v tej kolumni, vendar moram za verodostojnost poseči v zgodovino.
Po 1. svetovni vojni je prišlo do razpada Osmanskega sultanata in Velika Britanija je dobila mandat, da Palestino vodi na poti do samostojne države. Ta mandat se je iztekel leta 1948. Vendar še pred njegovim iztekom je prišlo do 2. svetovne vojne, ki sta jo začela zavezniška bloka naci-fašistični in komunistični z napadom na Poljsko in baltske države. Zaradi spora med nacisti in komunisti se je potem 2. svetovna vojna odvijala predvsem kot konflikt med naci-fašizmom na eni strani in demokracijami ter komunisti na drugi. V tem konfliktu so se arabski islamisti in nacionalisti odločili za zavezništvo z nacisti. Upali so, da se bodo tako otresli britanske nadvlade in konkretno v Palestini oblikovali kalifat. Tako je vodja arabskih Palestincev Al Huseini leta 1941 odšel v Berlin in na poti tja v Bosni ustanovil dve SS-diviziji Handžar. Ena od teh se je kasneje bojevala pri Stalingradu in bila tam tudi zajeta, druga pa je vso vojno morila po Bosni. Svojega nečaka in kasnejšega vodjo Palestincev Jaserja Arafata pa je poslal na izobraževanje k Mussoliniju v Rim.
Posledica tesnega sodelovanja arabskih Palestincev s Hitlerjem je bila, da je Stalin na zavezniški konferenci na Jalti 1944 zahteval povojno delitev Palestine na judovski in arabski del za argumentacijo, da dve naciji, od katerih je ena toliko pretrpela pod nacizmom, druga pa z njim tako očitno sodelovala, ne moreta živeti v isti državi[1]. To tezo je podprl ameriški predsednik, Churchill pa je bil do nje zadržan, ker je menil, da je v nasprotju z mandatom, ki ga je dobila Velika Britanija. Dokončno je bilo to vprašanje razrešeno in delitev Palestine potrjena z glasovanjem v skupščini OZN leta 1947. To glasovanje je posnela ameriška televizija. Osebno sem ga videl ob 25. obletnici tega dogodka med svojim študijem v ZDA. Nazorno je bilo prikazano, da je celoten komunistični blok držav glasoval za delitev. Ko je bila ta potrjena, je izraelska delegacija, ki takrat ni imela pravice glasovanja, skočila v zrak in tekla v objem jugoslovanski delegaciji.
Če se vrnem leto ali dve nazaj, potem je treba omeniti, da je Velika Britanija takoj po 2. svetovni vojni blokirala priseljevanje v Palestino. Tega pa niso spoštovale komunistične države, ki so prebijale angleško blokado in množično dovažale judovske begunce in jih oboroževale. Tudi to sem videl na lastne oči, ko me je stric Evgenij Ravnihar – Gregor vzel s seboj, ko je kot pomočnik ministra za promet v Beogradu obiskal ladjo Durmitor v pristanišču na Reki. Tako sem videl, da je bila ladja polna beguncev in orožja, stric pa je kapitanu prinesel vojna pooblastila, da prebije angleško blokado. Med temi begunci so bili tudi številni judovski partizani, ki so se med vojno bojevali v Bosni.
Ko se je Velika Britanija 1948 po izteku svojega mandata umaknila iz Palestine, je temu umiku sledil napad palestinskih Arabcev in sosednjih arabskih držav na novoustanovljeni Izrael. Arabske sile so pričakovale hitro zmago, naletele pa so na Titove partizane, ki jim je poveljeval Moše Dajan, sarajevski Jud in nekdanji partizan. Ta je bil pred odhodom v Izrael major JLA, nosilec spomenice, odlikovan z redom narodnega heroja. Taka izraelska vojska je arabske sile odločno porazila, čemur je sledilo premirje leta 1949.
Če upoštevamo povedano, si ni težko predstavljati, da sta po izraelski zmagi tako Stalin kot tudi Tito pričakovala, da bo Izrael postal komunistična država. Ker pa se to ni zgodilo, sta se oba odzvala z neizmerno jezo in sovraštvom do Izraela. Stalin je večino ruskih Judov izgnal na mejo s Kitajsko, Tito pa je prekinil vse odnose z Izraelom in se začel povezovati z njegovimi sovražniki, kot je bil npr. fašistični simpatizer Arafat. Na to Titovo zamero so se odzvali tudi njegovi nekdanji partizani v Izraelu. Vrnili so mu poln zaboj – lesen vojaški kovček JLA, poln odlikovanj, med njimi dvajset odlikovanj narodnih herojev[2].
Zamere in sovraštvo Tita in njegovih komunističnih kadrov do Izraela so se prenašali tudi na mlajše partijske kadre in se končno prenesli na sedanje slovenske (neo)komuniste. To je po svoje nerazumljiva zgodba, po drugi strani pa tudi pričakovana. Nekako razumljivo je, da ponosni nasledniki zločinske KP in kasneje ZK slepo sledijo svojemu vodji. Seveda si želim, tako kot, verjamem, tudi velika večina spoštovanih bralcev, da bi Republika Slovenija opustila zunanjo politiko, ki temelji na zamerah komunističnih diktatorjev. Verjetno pa bomo morali vsi skupaj na to počakati do prihodnje vlade.
[1]Larry Collins, Dominique Lapierre, Jeruzalem, Jeruzalem, Cankarjeva založba, Ljubljana 1975.
[2] IBID
