Piše: dr. Stane Granda
Do nedavnega je kazalo, da se bo Dominika Švarc Pipan zapisala v slovensko politično zgodovino s skrajno nevljudno in njene izobrazbe nevredno zavrnitvijo ponujene roke opozicijskemu demokratu in padcem v objem politiku, ki ne samo da to ne bi nikoli smel biti, ampak ne bi mogel biti na čelu glavnega mesta države, če bi ta bila pravna.
Visokoraslemu dekletu, ki je bilo ob rojstvu obdarjeno z mnogimi talenti, je med dozorevanjem telo preraslo moč in vlado duha. Ni kdorkoli, ampak ministrica za pravosodje. Za objem, ki je pomenil javni vstop v »bratovščino«, so ji izstavili račun. Postavna ministrica je dobila »porcijo« od prvega mojstra nepremičninskih poslov v mestu, kjer niti list ne pade z drevesa brez njegove volje in vednosti.
Politično pretepanje v vladajoči koaliciji deluje zaradi njene parlamentarne večine kot navidezna predpustna predstava. Po njenem koncu bo vse ostalo pri starem. Predsednik vlade vrača »milo za žajfo« stranki, ki v preteklosti ni zamudila priložnosti, da ga ne bi s sklicevanjem na lastno brezmadežno ministrsko ekipo poniževala. Seveda ne gre samo za to. Premier ni toliko neinformiran, da ne bi vedel, da ima, kot pravi nekoliko ekscentrični kirurg dr. Erik Brecelj, v vladi glavno besedo stara plenilska stranka. Seveda ni pri tem mislil samo na TEŠ, graditev UKC … ampak predvsem na obdobje tranzicije in ves čas po drugi svetovni vojni. Glavna značilnost in taktika te stranke je, da svoje napake in umazane »rabote« vedno pripiše nasprotnikom in s kritiziranjem lovi naklonjenost naivnih. Posledice tokrat neuspešne taktike bo sedaj na lastni koži občutila pravosodna ministrica. To je cena objema, ki jo umika iz politike in verjetno pomeni tudi konec strokovnega uveljavljanja.
Dejansko še vedno deluje in uspeva po političnih obrazcih in metodah, za katere po letu 1990 ne bi smelo biti več prostora v slovenski javnosti.
Švarc Pipanova je šla z zavedanjem svoje ženstvenosti in izobrazbe v politiko kot neučakanka na prvi zmenek z neznancem. Opustila je previdnost. Bila je lahkomiselna kot ob skoku za vrat izsiljevalcu farmacevtke. Ni razumela, v kaj se je podala. Preslišala je opozorila Boruta Pahorja, da kuhinja ni za one, ki ne prenesejo vročine. Histerično ravnanje vodstva njene stranke kaže na vse kaj drugega kot neprevidnost in malomarnost. Poskusi, da bi vse skupaj prikazali kot zaroto uradnikov ministrstva, ki simpatizirajo z Janšo, to tezo je podpiral tudi predsednik vlade, se je podrla kot hišica iz kart. Gre za kriminal. Tisti, ki so ga izvedli, so na varnem in malo je verjetnosti, da bomo po uradni poti zvedeli za poglavitne akterje. Dominika Švarc Pipan je ne glede na svoje priznanje objektivne odgovornosti politično mrtva. Reševati mora svojo strokovno in življenjsko prihodnost. Kdo bo zaposloval pravnika, na katerega so prilepili tako krute obtožbe? Malo možnosti je, da ji bo uspelo. Že sedaj je osamljena in v prihodnosti bo še bolj. Samo vprašanje časa je, kdaj se je bodo sistematično lotili na človeški ravni. Očitek lažnivke ji to napoveduje. Na zadnji tarči so ji že omejevali zagovor, do katerega bi morala imeti prednostno pravico. Se bo zlomila ali borila? Izrabiti mora ure in dni, ki ji jih daje predsednik vlade na razpolago. Pred javnostjo se mora oprati očitkov koruptivnosti, tudi sodelovanja v kriminalni združbi in postati za javnost žrtev. Za takšne imajo ljudje bistveno več posluha in so pripravljeni marsikaj odpustiti in pozabiti. Možnosti, da bi v njeni stranki prevladali ljudje načel, ki jih sedaj razglašajo, ji vrnili čast, dobro ime in politično prihodnost, ni niti teoretično. Potem je namreč ne bi bilo.
Kdor razume gornje pisanje kot zagovor Švarc Pipanove, se moti. Gre za bistveno resnejše vprašanje, povezano s slovensko politično prihodnostjo. Združena lista je po številu poslancev šibka, po kapitalu in vplivu na medije pa je nobena ne presega. Dejansko še vedno deluje in uspeva po političnih obrazcih in metodah, za katere po letu 1990 ne bi smelo biti več prostora v slovenski javnosti. Ostaja izrazito kadrovska. V pomoč in bran so ji v obračunu s Švarc Pipanovo že stopili ljudje, od katerih tega ne bi več pričakovali. Njihovi argumenti podrejanja strankarski disciplini so totalitarnega, ne demokratičnega strankarskega izvora. Slovenija je po skoraj 35 letih boja za zmago, ponotranjanje demokracije, še daleč od cilja. Ni čudno, da je mnoge državljane še vedno strah in tudi zato volijo nove obraze. Perspektive so slabe. Tisti del evropske politične »desnice«, ki uživa podporo Putinovega kapitala, pelje staro celino v moralno in politično katastrofo, ki jo pravkar po lastni krivdi doživlja Dominika Švarc Pipan.
