Piše: Borut Korun
Medtem ko še razpravljamo o ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve, bi rad spomnil, da to zavrženo dejanje ni niti prvo niti edino take vrste.
Pred leti je bil postavljeni spomenik tigrovcem, borcem za zahodno mejo. Veličasten bel stolp, viden na vse strani, bi se moral imenovati Pomnik braniteljem slovenske zemlje. (Moram neskromno povedati, da sem tudi jaz eden tistih Slovencev, ki so za postavitev tega spomenika prispevali kar nekaj denarja.) Vendar ta spomenik na Cerju ni posvečen tigrovskemu boju za slovenstvo, ampak prvi svetovni vojni. Imenuje se Pomnik miru. Spomenik, muzej v njem in vsa simbolna vsebina tega podviga ni v duhu takratne obrambe pred italijanizacijo in narodnim zatiranjem Slovencev. O tigrovcih in njihovem boju je videti bore malo. Še huje! Tigrovci so s to krajo in s preimenovanjem kar nenadoma postali nekakšni borci za mir.
O borcih za mir sem zvedel že v osnovni šoli. Nekega dne je hišnik na šolskem podstrešju našel šop velikih barvnih letakov in jih je po pouku razdelil nam, osnovnošolcem in mi smo bili lepo izdelanih, barvnih plakatkov nadvse veseli. Nekoliko nerodno je bilo samo to, da so bili propagandni letaki napravljeni v nacističnih časih. Od takrat so čakali na podstrešju, naš hišnik pa jih je, ne zavedajoč se, kaj dela, razdeljeval. Ubogi hišnik bi svojo nevednost lahko drago plačal.
Tudi jaz sem dobil letak. Na njem je z velikimi črno-zlatimi črkami pisalo: Wir sprechen nich vom Frieden, wir kämpfen dafür. V prevodu: Mi ne govorimo o miru, mi se zanj bojujemo.
Tako sem takrat zvedel, da so tudi nacisti bili borci za mir. To sem razumel oziroma sem mislil, da razumem, saj mi je povedek »bojevati se za mir« bil znan. Že otrokom so povedali, da Jugoslavijo vodi veliki borec za mir – maršal Tito. Vedeli smo, da s tem namenom potuje po svetu s svojim Galebom, ki sta ga spremljata dva rušilca in stotine ljudi, ki so se trudili, da je bilo tovarišu maršalu in njegovi Jovanki lepo in udobno in da se je lahko posvetil boju za mir. Vsako njegovo potovanje, vsak nastop, vsak govor, vse je sodilo v kategorijo boja za mir. Res pa je, da takrat še nismo vedeli, da se je za mir bojeval tudi z Golim otokom in s podobnimi, z bodečo žico obdanimi »letovišči«.
Obstaja tudi Nobelova nagrada za mir. Enkrat jo je dobil, in to že kar na začetku mandata, ameriški predsednik Obama, ki se je potem za mir pogosto bojeval z vojaškimi posegi. Boj za mir je tudi on razumel dobesedno.
En ukraden spomenik takim »borcem za mir« je seveda dovolj. Pravzaprav preveč! Prepričan pa sem, da je prav sedaj prišel čas, da podoben spomenik postavimo še enkrat in ga posvetimo pravi slovenski zgodovini od Karantanije do osamosvojitve. Ne pomnik miru, ampak spomenik slovenskemu boju za obstoj!
Napraviti moramo svetišče, kot pravi Vili Kovačič. In strinjam se z njim, da tak spomenik ne bi smel stati v Ljubljani. Ljubljana, ki voli Jankovića, si takega spomenika ne zasluži. Na tleh Ljubljane bi bil tak projekt itak nemogoč. Postavimo ga na neko vzvišeno mesto, kot je to slovenska tradicija. Skoraj na vseh vrhovih imamo cerkve – svetišča. Postavimo še enega, tokrat v službi narodne zgodovine in slovenske prihodnosti.
Lastnik spomenika bi morala biti fundacija, ki bi tudi zbirala denar in vodila gradnjo. Stene v notranjosti bi pokrivale freske, ki bi v zgodovinskem zaporedju prikazovale najpomembnejše dogodke iz naše 1500-letne preteklosti – od vključno Karantanije do osamosvojitve. Podobe na freskah bi morale biti realistične in ne mogoče kakšna abstraktna mešanica barv in oblik. Prostore pa bi napolnili s kipi naših pomembnih mož preteklosti, z originalnimi predmeti in vitrinami z dokumenti. Okrog spomenika bi moralo biti dovolj prostora za srečanja.
Seveda pa ne bi smeli poslušati pripomb in »nasvetov« tistih »zgodovinarjev«, ki nam dopovedujejo, da Slovenci obstajamo zato, ker nas je Trubar tako poimenoval, ali pa, kar je še bolj noro, da smo kot narod nastali šele v 19. stoletju. To smo dolžni vsem velikim ljudem naše preteklosti in vsem prihodnjim rodovom Slovencev. To bi bil tudi edini pravi odgovor tistim, ki so ukinili Muzej slovenske osamosvojitve.
