Piše: Lucija Kavčič
Ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, odločitev ustavnega sodišča, da odpravi zadržanje zakona o RTV, in istega dne še pravnomočna obsodba naših novinarjev – vse to gre vladajočim zelo hitro od rok.
Veliko počasneje pa gre pripravljanje učinkovitih reform v dobro prebivalcev Slovenije, kot je na primer usklajevanje pokojnin – za kar, roko na srce, sploh ni nobenega posebnega interesa. 1,8-odstotno uskladitev so obljubili šele za jesen in takrat naj bi zajamčena pokojnina dosegla 700 evrov, poleg tega obljubljajo, da bodo po 700 evrov dobivali tudi invalidi in vdove. Bomo videli. Vse to je nekaj, nikakor pa ni dovolj, saj so življenjski stroški vse višji.
3,5-odstotna uskladitev pokojnin bi se morala zgoditi takoj, pravijo tudi v SDS, kjer so pripravili priporočila za izboljšanje položaja upokojencev, saj se zavedajo, da so upokojenci ob tej vladi in inflaciji vse bolj revni; povprečna pokojnina namreč ne presega praga revščine. Toda zdi se, da vladajoči teh priporočil iz absurdnih »antijanša« razlogov ne bodo upoštevali. Še več, intenzivno pripravljajo zakon o evtanaziji. Ali naj si mislimo, da razmišljajo nekako v smislu, češ da upokojenci ne bodo potrebovali višjih pokojnin, če pripravljamo zakon, ki bo omogočal pomoč pri »dostojanstvenem odhodu«, beri usmrtitvi …«?!
Vlada je pozabila na biološko dejstvo, da je prav vsak človek, že ko se rodi, zapisan staranju in boleznim. V tem pogledu smo vsi na isti poti; prav vsi bomo nekoč stari in bolni. Toda Golobova vlada je pozabila ali pa prešpricala staro resnico, ki pravi: Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, ki jo je nazorno opisal slovenski pisatelj Janko Kersnik v črtici Mačkova očeta. S sprejemanjem zakona o evtanaziji dajejo negativen zgled mladim in otrokom, in bojim se da zlasti svojim in kjer morejo, tudi drugim, ki jim vcepljajo svoje vrednote, češ naj se stari umaknejo, naj izberejo evtanazijo, da bo za nas, mlade, ostalo več. S tem odpirajo vrata zlorabam tega zakona, odpirajo vrata v pekel ubojev starih in bolnih. Zdaj pa se vprašajmo – kdo bo šel prvi skoznje. To je zares grozljivo vprašanje, na katerega na tem mestu nočem napisati odgovora. Raje naj o njem dobro razmisli vsak sam, tudi če ni prebral omenjene Kersnikove črtice.
