Dr. Andreja Valič Zver
Razvpiti politolog John Keane je pred nekaj leti v svoji knjigi Življenje in smrt demokracije jasno napovedal zaton parlamentarne demokracije in vzpon novih alternativnih sistemov. Da se napoveduje smrt demokracije, ni nič novega. Hibridni sistemi naj bi bili menda uspešnejši pri zagotavljanju javnih dobrin. Tako je to v levi teoriji.
Toda sledi ji tudi praksa, ki spodbuja vrsto vprašanj. Na primer, kdo je »uličnikom« in raznim NVO podelil legitimiteto govorjenja in nastopanja v imenu vsega ljudstva? Na kakšnih volitvah so prejeli večino in s tem upravičenje do vladanja? To je ključno vprašanje, ko primerjamo parlamentarno in t. i. participativno demokracijo, kot jo poimenujejo Keane in novi alternativci. Težko se je strinjati z njimi, da v tem primeru ne gre za izražanje lastnih partikularnih interesov ali, še slabše, interesov mafijskih ozadij. Zato je nujno zadeve poimenovati s pravimi besedami in nenehno razgaljati njihov »modus vivendi«.
Ob tem se velja spomniti, da smo v prejšnjem stoletju doživeli totalitarne in avtoritarne režime, ki so povzročili globalne kataklizme. Ali se obdobje katastrof ponovno vrača na evropsko in svetovno prizorišče? Ali sta vojna v Ukrajini in kitajsko vojaško nadlegovanje Tajvana zlovešči napovedi globalnih geostrateških premikov v 21. stoletju? Bojim se, da je odgovor pritrdilen. Zdi se, kot da je demokratični svet premalo senzibilen in ga Putin, Xi Jinping, Kim Jong-un ter njihovi vzorniki in posnemovalci vedno znova postavijo pred nasilno izvršena dejstva.
Demokracija je ranljiv in kompleksen sistem, ki zahteva veliko pozornosti in energije. Je kot roža, ki jo je treba zalivati. Toda mnogi iščejo lažje rešitve, bližnjice, kot denimo Putin, ki je ustvaril unikaten nedemokratični sistem. Tudi pri nas ima mnogo občudovalcev …
Na lanskem kongresu SDS sem med drugim opozorila na vprašanje, ali vsi politični akterji v Sloveniji sledijo ustavni in državni ureditvi – oziroma, ali so zavezani parlamentarni demokraciji in socialno-tržnemu gospodarstvu. Kot se bralci verjetno spomnite, je bil takrat v ospredju program Levice »Socializem 21. stoletja«. Ta volilni program, ki je bil skoraj kopija uradnega programa Levice, je v javnosti sprožil razmišljanja o esencialnih vprašanjih slovenskega političnega trenutka. Pravzaprav je čudno, da te razprave ni bilo zadnjih nekaj let, ko je ta »proti-stranka« uspela priti v slovenski parlament, kar je z vidika njihovega programa svojevrsten paradoks, ker so proti parlamentarni demokraciji. S svojim radikalnim govorjenjem in vedenjem so ves čas opozarjali nase in bili s pomočjo dominantnih medijev močno videni in slišani. Spregledan pa je bil njihov program, ki je v nasprotju z državno ureditvijo Slovenije. Civilno pobudo na to temo je ustavno sodišče z nedoumljivimi argumenti žal zavrnilo. V praksi to pomeni, da je na primer sistem socialističnega samoupravljanja dobil legitimnost tudi v novi ustavni ureditvi. Razumi, kdor more.
Šele lanski simbolični požig poslanskih stolov je dal marsikomu misliti: kaj pa, če s svojim proti-demokratizmom na skrajni levici mislijo resno? Platforma skrajne levice, ki je, kot smo videli, zelo nasilna, bi lahko pripeljala celo do obnove državljanske vojne.
Namesto molka in »odveze« za nezakonite proteste, podeljene s strani ministrice za notranje zadeve, bi morali grozeče nasilje, ki smo mu bili priča v zadnjih letih, enotno zavrniti vsi: od državnih organov in politikov – od leve do desne – do medijev in vse slovenske demokratične javnosti. Ne nazadnje: stari, na smetišču zgodovine odvrženi vzorci skupnostnega bivanja ne bi smeli imeti nikakršne podpore v nobeni strukturi družbe in države. Tako pravi tudi ustava. Demokracija bi morala biti trajnostna zadeva, ne zgolj vmesna faza med dvema totalitarizmoma. Od posameznika ne moremo zahtevati, da je demokrat. To je stvar njegove kulture. Toda skupnost se je odločila za parlamentarno demokracijo in nihče nima pravice rušiti demokracije in državne ureditve.
Toda pri nas to ni tako enostavno. Pri nas ima »protimodernistična« Levica precej podpore v državni birokraciji, sindikatih ali finančnih centrih sumljivega slovesa. Ima vpliv na medije, predvsem na najmočnejše, ki vidijo (poleg SD) v njej najbolj ustreznega akterja za morebitne retrogradne procese. Zato je trdoživa, neprimerljivo bolj kot kjer koli v postkomunističnem svetu. Vsi vemo: ima denar, »ustrezno« usposobljene kadre in medijsko podporo.
Že dalj časa sem opozarjala, da – glede na podporo v javnosti – ni nemogoče, da bo slej ko prej Levica postala sestavni del vladajoče koalicije in bo s tem dobila priložnost, da uresničuje svoj program. In tako se je po volitvah tudi zgodilo. Zato Slovenija ni problem sama zase, ampak je tudi v mednarodnem merilu! Prva žrtev je seveda njena verodostojnost.
