Piše: Gašper Blažič
Že od nekdaj sem dokaj kritičen do standardne delitve med »levico« in »desnico«, ker menim, da takšne oznake ne ustrezajo slovenski realnosti. V času komunističnega totalitarizma je režim za razredne sovražnike velikokrat uporabljal naziv »meščanska desnica« in »klerikalna desnica«. S tem je izraz »desnica« v zavest Slovencev prodrl kot neke vrste zmerljivka, mediji so ga ob prehodu v devetdeseta leta uporabljali tudi za koalicijo Demos, čeprav je bila to mešanica leve in desne sredine.
A tisti, ki so take oznake dajali, so dobro vedeli, kaj delajo. »Desnica« je imela prizvok izkoriščanja in kapitalizma, »desničarji« so bili v očeh javnosti predstavniki interesov kapitala. Vendar je bilo lastništvo kapitala v veliki večini v lasti nasledstva režimskih družbeno-političnih organizacij, ki so si ogromno kapitala nagrabili tudi preko t. i. prihvatizacije, pa tudi s finančnimi mahinacijami mreže SDV, ki je kapital začasno deponirala v tujino. Sami sebe pa so imenovali kar za zastopnike revnejših slojev prebivalstva, kar je absurd, saj so ves čas dejansko ustvarjali stanje enakosti v revščini za večino, medtem ko so svojim izbrancem delili rente in ustvarili nekakšen klub elit, ki vladajo »enakim v revščini« tudi s pomočjo nesramno visokih davkov in zapletene birokracije. Nedavno pojavljanje premierja Roberta Goloba in »njegove« Tine Gaber v sponzorskih oblačilih je dejansko karikatura tranzicije in velike prevare, pri kateri pa je druga stran prostovoljno nasedla s tem, ko je prostodušno sprejela naziv »desnica«. Kdor je pozorno spremljal delo prejšnje vlade, je lahko opazil mešanico prvin klasičnega liberalizma in socialdemokracije. Na eni strani je vlada sicer delila razne dodatke, a na drugi strani je zmanjševala davke ter birokracijo. Seveda za to na volitvah ni bila nagrajena – prav nasprotno. Psihološki inženiring je namreč v javnosti vzbudil željo po »svobodi«, čeprav je bilo s stališča razuma jasno, da so se po pandemiji covid19 razmere normalizirale in omejitev gibanja ne bo več, pred tem pa so bile omejitve praktično po vsem svetu. Vendar je stvar v tem, da se množice na volitvah odločajo iracionalno. In to je tudi cilj tistih, ki jih usmerjajo.
To sredo, 1. marca, bo drugi veliki protestni shod upokojencev. Pričakovati je mogoče množičen odziv. Na prvi pogled se zahteve po višjih pokojninah slišijo zelo populistično in že nekako dolgočasno, saj je jasno, da so pokojnine pri nas glede na stroške zelo nizke že vse od nastanka naše države naprej. A zaradi draginje v zadnjih mesecih se je socialna varnost še dodatno poslabšala in razmere postajajo nevzdržne. Res je, da se doslej nobena politična elita ni hotela ukvarjati s korenito reformo pokojninskega sistema in odpravljati najhujše anomalije iz preteklih obdobij. Doslej praktično nihče ni hotel obrazložiti, zakaj prihaja do pojava, ko mnogi upokojenci s polno delovno dobo dejansko živijo na robu preživetja kot nekakšni socialni podpiranci. Nekoliko na boljšem so tisti, ki so delali v tujini, denimo v Nemčiji. In ker v to kislo jabolko doslej ni hotel ugrizniti nihče in ker upokojenci sedaj tudi nimajo več kaj izgubiti, je jasno, da je časov, ko so iz strahu, da bi izgubili še to, kar imajo, raje ostali tiho in tiho trpeli, ne da bi se izpostavili. Še dobro se spominjam, kako smo med našimi bralci mnoge zaman nagovarjali, da bi spregovorili o krivicah. Češ, bojim se za svoje otroke, svoje vnuke, lahko bi se na njihovem hrbtu maščevali meni.
A ta strah sedaj polagoma popušča. Kot pravijo Američani: kadar krivica postane zakon, upor postane dolžnost. In kot sem že opozoril v enem od preteklih komentarjev: civilna gibanja imajo zelo pomembno vlogo zaradi dejstva, ker so veliko manj omejena s proceduralnimi pravili. Doslej smo se namreč »šlepali« zgolj na parlamentarno opozicijo, ki pa je zelo šibka in omejena z mnogimi pravili, tako da lahko spremljamo zgolj zahteve za sklic raznih nujnih sej, čemur pa se lahko vladajoča koalicija samo javno posmehuje.
Prav ta večletna aroganca tistih, ki se smatrajo za naslednike »avantgarde delavskega razreda« (ali pa sami sebi lažejo, da s polpreteklo zgodovini nimajo ničesar opraviti, a vseeno posnemajo prakso svojih vzornikov) je sprožila tudi pojav, ki traja že dolgo. Gre za to, da se čedalje več znanih posameznikov levega izvora obračajo proč od svojih (nekdanjih) političnih nasprotnikov. Javno jih ne bom poimenoval (lahko jih poiščete sami), vendar vam lahko povem, da ne gre samo za nekdanje sopotnike iz Demosove vlade, ki so nato odšli v »veliko« LDS (mimogrede, Jelko Kacin je v Demosovo vlado prišel kot član ZSMS-LS oz. »male« LDS, danes je član stranke Konkretno). Tu je seveda precej medijskih komentatorjev, ki so večinoma levega izvora, vendar kažejo veliko zadržanost do tranzicijske levice. Seveda jih je propagandni stroj dogmatičnega jedra tranzicijske levice že zdavnaj razglasil za izdajalce, ki naj bi sedaj počivali v varnih rokah »desnice«. Z isto vnemo, kot razglaša SDS, ki je realno stranka sredine (s socialdemokratskim izvorom), za »skrajno desnico«. Toda, če je SDS skrajna desnica, kaj so potem vse tiste izvenparlamentarne stranke, ki ljudem ponujajo skrajno anticepilstvo, morda celo antisemitizem, pa izstop iz EU ter podporo Putinovi Rusiji?
Nedavno poročanje Bojana Požarja o precej nenavadnem dogajanju v SD, kjer se pod Tanjo Fajon sesipajo vse iluzije o tem, kako bo stranka ponosnih naslednikov ZKS spet stopila na pot stare slave, je dejansko samo vrh ledene gore ugibanj o tem, da bo morda že v kratkem prišlo do (postopne) (samo)marginalizacije vseh tranzicijsko-levičarskih skrajnežev. Ni namreč dvoma, da Borut Pahor, sedaj že nekdanji predsednik republike, v slovenski notranji politiki ni rekel zadnje besede. V sredinskem volilnem bazenu namreč obstaja precejšnja rezerva tistih, ki sicer zelo radi kupijo mačka v žaklju, tako ko se je to zgodilo aprila lani. Sedaj namreč število članov »kluba razočaranih golobistov« rapidno narašča, šampanjski efekt zmagoslavja Gibanja Svoboda pa usiha, saj je prišlo do bolečih streznitev. Je pa potrebno upoštevati tudi realno stanje: velika večina volivcev, ne glede na ideološko prepričanje, je v izhodišču socialistov: veliko raje imajo socialno varnost tukaj in zdaj, tudi za ceno suženjstva, kot pa negotovo zategovanje pasov za boljši jutri.
A tudi, če – vsaj teoretično – politično dogajanje v bližnji prihodnosti odplakne premierja Goloba, kratkoročno s tem ne bo storjeno veliko. »Strici« bodo na premierski položaj pripeljali drugega človeka, razmerje v parlamentu pa je povsem drugačno kot v času prejšnjega mandata, ko je bilo število strank osem, sedaj jih je le še pet, od tega so tri v koaliciji in je praktično nemogoče pričakovati, da bi koalicijske stranke privolile v nove predčasne volitve, saj je njihov položaj veliko preveč udoben. Zato bo prihodnji spopad šel na vse ali nič, za morebitne nove volitve pa se bo morala zgoditi najmanj vseslovenska množična vstaja. Sedanjo vlado je prinesla ulica – in ulica jo bo tudi odnesla. In to bo tudi konec tranzicijske levice, kot smo jo poznali doslej. Stranki Levica in SD se umikata tja, kamor pravzaprav sodita že ves čas: v območje skrajne levice. Morda bo kdo ugovarjal, češ mar ni Pahor nekdaj vodil SD? Seveda je. Vendar mu je SD po izteku drugega predsedniškega mandata dokončno zaprla vrata. Prihaja torej nova levica, s katero bo veliko lažje graditi varno prihodnost.
