Piše: dr. Dimitrij Rupel
Teden ali kak dan več bo tega, kar sem bil – po zaslugi Dragana Živadinova – po dolgem času spet v gledališču. Vendar ni bilo običajno gledališče. Predstava Finalizem: fonemi – po motivih dramskega besedila Življenje je sen Pedra Calderona de la Barce (1600–1681) se je namreč zgodila v osmem nadstropju stolpnice ljubljanskega podjetja, ki po naslovu sodeč nima nobene zveze z gledališčem, tesnejše zveze s španskim dramatikom pa tudi nima. Calderonova igra uprizarja dramatične preizkušnje, ki jih ob rojstvu poljskega kraljeviča povzroči prerokba, da bo nekoč postal tiran. Po pravljičnih preobratih in zaslugi sanjskih naukov se prerokba izkaže kot neutemeljena; sanje pa kot bolj zanesljive od kraljevskih strahov. Brez literarnozgodovinskih komentarjev bi bila predstava komaj razumljiva; tako sem po njej najprej domneval, da hoče gledalca prepričati predvsem o tem, da zunaj igralskih ekshibicij in odrskih efektov ni nobene “otipljive” realnosti. Predstava, sem domneval, se ne nanaša na nič zunaj same sebe, morda na sanje. Predstava, ki zavrača realnost onstran sebe? Je molk o realnosti/resničnosti opozorilo?
Kaj je v Podobah iz sanj napisal Ivan Cankar? “Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so senca prave resnice; pač pa so oblike strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene in skrivenčene, toda resnica le ostane, spoznaš jo koj in srce ti je žalostno.”
Ob tem se mi zadnje čase – tudi ob prebiranju sodobne slovenske književne produkcije – zbujajo številni pomisleki. Nekoč (v socialističnih časih) odkrite besede in dejstva niso bili dobrodošli, pisatelji so nanje le namigovali in pogosto so se jim izogibali. Morda moderni komunikacijski vrvež, ki po eni strani kipi od realnosti in konkretnosti, po drugi strani umetnike spodbuja k zadržanosti? Ob tem se spomnim Frana Levstika, ki je v Napakah slovenskega pisanja zavračal navdušenje, “da se piše”, in opozarjal, da je pomembno, kaj in kako se piše. Tupatam – v času, ko imamo na Slovenskem tisoč pisateljev, ki napišejo na leto pet tisoč knjig – se zdi, kot da se je vrnilo navdušenje iz Levstikovega časa. V bistvu gre za odločitev avtorjev, da bodo – v nasprotju z Bartolom, Cankarjem, Jančarjem, Kocbekom, Zupanom … – “gledali stran” od epohalnih problemov.
Izmišljeno in realno
Časopisi, posebej tuji, praviloma objavljajo dve vrsti lestvic uspešnih knjig: lestvico za fiction (v nemščini Belletristik) in lestvico za non-fiction (nem. Sachbuch); pri čemer se povečuje količina besedil, ki obravnavajo različne pojave prepoznavne in preverljive realnosti. V tem pogledu se reči spreminjajo tudi v Sloveniji. Pred kratkim je pri založbi Družina v prevodu Andreja Lokarja izšla knjiga Roda Dreherja Ne živite od laži, ki razpravlja o bližajočem se oz. mehkem totalitarizmu v Združenih državah, vendar se mestoma zdi, kot da govori o nas v Sloveniji, recimo o postkomunizmu. Medtem ko “je ljudem v komunistični resničnosti uspelo, da niso izgubili stika z realnostjo”, zdajšnje generacije niso oborožene “z naravnim imunskim sistemom proti ideološki rabi jezika”. Generacija, ki ji pripada tudi pisec teh vrstic, se je v socializmu umikala iz plazov in poplav laži v “vzporedne svetove”, ki naj bi ali celo so v kritičnem zgodovinskem trenutku (ob koncu hladne vojne) postali rešilni in – vladajoči. V prejšnje vladajoče socialistične ustanove ni bilo mogoče prodreti, zato smo tudi na Slovenskem ustvarjali vzporedne ustanove – od Nove revije do Nove univerze in Nove televizije. Slovenski problem je v tem, da se danes vzporedne ustanove – ob neprizadetem nadaljevanju in prevladovanju tradicionalnih (bolj ali manj levičarskih) ustanov – bojujejo za preživetje.
Kaj pravi podnaslov časopisa Delo in kaj Dreher?
Pred 10. decembrom 1990, torej pred plebiscitom o samostojnosti in neodvisnosti je pod glavo ljubljanskega časnika Delo pisalo Proletarci vseh dežel, združite se! Urednik Tit Doberšek je podnaslov spremenil v Samostojen časnik za samostojno Slovenijo. V zrelih časih samostojne Slovenije pa so njegovi nasledniki našli novo geslo: Vedeti več pomeni imeti moč. Verjamem, da bralci o teh spremembah – če so jih sploh opazili oz. se jih spominjajo – ne razmišljajo prav globoko. Toda! Kdo hoče kaj vedeti in kdo ima moč? Morda so izumitelji gesla imeli v mislih, da časopis ponuja pomembne informacije, zaradi katerih imajo bralci nekakšno moč. Glede na razvidno in vse bolj zaostreno (levičarsko) politično usmeritev Dela pa bi seveda lahko sklepali, da Delo ponuja informacije svojim bralcem/privržencem, da bi s tem povečali svojo moč nad svojimi nasprotniki. Geslo Vedeti več pomeni imeti moč bi lahko nad glavni vhod svoje palače zapisalo vodstvo politične policije. Pa imamo danes v Sloveniji politično policijo ali imamo samo Delo?
Dreher poudarja naslednje pojave postkomunističnih družb:
- Dreherjeva češka sogovornica Kamila opozarja:
“Informacija pomeni moč … Iz svojih življenj v totalitarnem sistemu vemo, da če veš nekaj o nekom, lahko z njim ali njo po mili volji manipuliraš … Tajna policija je imela na voljo vse te informacije. Vse to so lahko uporabili proti tebi. Karkoli! … Ljudje mislijo, da so varni, ker niso izjavili nič spornega … To je naivno … Ko bi totalitarizem, trdi ali mehki, prispel v Ameriko, bi policijski državi sploh ne bilo treba stkati mreže ovaduhov, da bi vodili razvid zasebnih življenj ljudi. Saj to počne že sistem, ki ga imamo zdaj – večina Američanov pa se sploh ne zaveda njegove temeljitosti in vseprisotnosti.”[1]
- Mehki totalitarizem, ki se pojavlja kot “ideologija družbene pravičnosti”:
“Za klasične liberalne častilce Mita napredka je idealna družba tista, v kateri imajo vsi v enaki meri svobodo izbire. Za radikalce je to družba, v kateri vsi živijo tudi v enakosti rezultatov.”[2]
- Če pomislimo na dogajanje v šolstvu in v medijih, ugotovimo, da se verniki družbene pravičnosti:
“…v nasprotju s svojimi boljševiškimi predhodniki … nočejo polastiti sredstev gospodarske proizvodnje, pač pa predvsem sredstev kulturne proizvodnje.”[3]
- Grožnja zasebnosti:
“V našem času in prostoru pripravljenost ljudi, da razkrivajo globoko osebne podatke o svojem življenju – bodisi aktivno na družbenih omrežjih, kakršno je Facebook, ali pasivno prek spletnega zbiranja podatkov –, ustvarja nov tip osebe: ‘osebnost družbenih omrežij’, ki ne more dojeti, zakaj naj bi bila zasebnost sploh pomembna.”[4]
- Orwell se je bal sveta, v katerem bo ljudem prepovedano brati knjige.
“Huxley pa se je nasprotno bal sveta, v katerem sploh ne bi bilo treba prepovedati knjig, preprosto zato, ker jih nihče ne bo hotel brati. To, pravi David (izmišljeno ime kitajskega učitelja, op. D. R.), pa je današnja Kitajska. Tudi če je še vedno veliko informacij na voljo študentom, se zanje ne zmenijo.”[5]
- Nove totalitarne težnje prihajajo z Zahoda:
“… pri katerem smo se vseskozi zgledovali in ga imeli za varno zatočišče … Toda številni Poljaki so se že pričeli zavedati, da Zahod za nas ni več varen. Dandanes smo priča poskusu uničenja še zadnjih preživelih skupnosti: družine, Cerkve in nacije. To je ena skupnih točk med liberalizmom in komunistično teorijo.”[6]
Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.
[1] Rod Dreher, Ne živite od laži – priročnik za krščanske disidente, Ljubljana 2021, str. 80.
[2] Prav tam, str. 65.
[3] Prav tam, str. 55.
[4] Prav tam, str. 81.
[5] Prav tam, str. 97.
[6] Prav tam, str. 126.
