Piše: Goran Andrijanić
Celo tisti poljski analitiki, ki ne marajo predsednika Andrzeja Dude, so morali priznati, da njegovega nedavnega obiska v Kijevu ni mogoče opisati drugače kot zgodovinskega.
Duda je v Kijev prišel 22. maja in to je bil njegov drugi obisk po začetku vojne v prestolnici države, ki je od konca februarja žrtev brutalne agresije.
Ta pa je bil drugačen tako po okoliščinah kot po pomembnosti in sporočilih. Poleg srečanja z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim je poljski predsednik nagovoril poslance vrhovne rade. Bil je prvi tuji državnik od začetka vojne, ki je govoril pred ukrajinskimi parlamentarci in so ga tam pozdravili z aplavzom.
»V čast mi je govoriti na tem mestu, kjer bije srce svobodne, neodvisne in demokratične Ukrajine,« je dejal.
»Kljub velikemu uničenju, kljub strašnim zločinom, ki so jih zagrešili Rusi, kljub velikemu trpljenju, ki ga ukrajinski narod doživlja vsak dan, vas ruski agresor ni zlomil. In globoko verjamem, da mu nikoli ne bo uspelo,« je nadaljeval Duda svoj govor, ki ga je vsake toliko prekinil dolg aplavz.
»Hvala, da branite Evropo pred vdorom barbarov in novim ruskim imperializmom,« je dejal poljski državnik in prešel na morda najpomembnejši del svojega govora:
»Žal se v Evropi pojavljajo moteči glasovi, ki od Ukrajine zahtevajo, naj popusti Putinovim zahtevam. Tukaj želim pojasniti: samo Ukrajina ima pravico odločati o svoji prihodnosti. Ni govora o kakšnih pogajanjih za vašim hrbtom,« je dejal Duda.
Kasnejše analize so pokazale, da je ta del govora vseboval glavni politični namen obiska poljskega predsednika.
V času, ko nekateri zahodni politiki vztrajajo, da bi moral Kijev popustiti Putinu, želi Poljska v celoti podpreti ukrajinsko suverenost in ozemeljsko celovitost.
Na Poljskem je odjeknila izjava Zelenskega, ki je v intervjuju za italijanske medije razkril, da ga je francoski predsednik Emmanuel Macron pred kratkim prosil, naj prepusti Krim in Donbas Putinu, s čimer bi ruskemu diktatorju omogočil, da »reši obraz« pred svojo javnostjo. Ta epizoda je še en dokaz, da v glavnih državah Evropske unije še vedno prevladuje politika, ki želi, da bi se vojna v Ukrajini za vsako ceno čim prej končala, da bi se z Rusijo lahko vrnili k »običajnemu načinu« poslovanja.
Na drugi strani pa je politika, ki jo zastopajo ZDA in Poljska, ki se ne izogiba govoru o potrebi po porazu Rusije v tej vojni. Poleg tega Poljaki verjamejo, da se soočajo z zgodovinsko priložnostjo, da vsaj za tri ali štiri generacije nevtralizirajo nevarnost, ki jo predstavlja ruski imperializem. Varšava se zaveda pomena tega trenutka in Dudov prihod v Kijev je bil še eno sporočilo močne podpore Ukrajini. Sporočilo ne samo Ukrajincem, ampak vsemu svetu.
Druga dimenzija tega državniškega obiska, politično dolgotrajnejša, zaradi česar je bil označen kot »zgodovinski«, je začetek procesa še intenzivnejšega zbliževanja med državama.
Duda je v svojem govoru poudaril, da je čas za poljsko-ukrajinski sporazum, ki bo po njegovih besedah »potrdil vse, kar smo skupaj zgradili v zadnjih mesecih«. Dudovi svetovalci so pozneje pojasnili, da bo novi sporazum, ki bo podpisan v začetku prihodnjega leta, navdihnjen z elizejsko pogodbo iz leta 1963 med Nemčijo in Francijo.
Gre torej za sporazum, ki bi tako kot elizejski rešil zgodovinske spore in dal nove temelje za sodelovanje med državama.
Kot vemo, zgodovina odnosov med Ukrajinci in Poljaki ni minila brez težav, celo travm. Vendar pa so pretekli meseci pokazali, da je to zgodovino mogoče preseči, ko to zahtevajo strateški interesi obeh držav.
Ustvarjanje močnega političnega zavezništva med Poljsko in Ukrajino bi močno spremenilo razmere v Srednji Evropi. To bi ustvarilo novega igralca, na katerega bi morali vsi računati.
Tudi Rusi, za katerih imperialistične apetite je tak scenarij videti kot nočna mora.
Goran Andrijanić je hrvaški novinar in publicist, ki živi na Poljskem.
