Piše: dr. Matevž Tomšič
Izločanje kandidatov iz volilne tekme je običajno nekaj, kar se dogaja v avtokratskih režimih oziroma takšnih, ki jih nekateri politologi označujejo za kompetitivni avtoritarizem. Tam sicer obstajajo večstrankarske volitve, a oblastniki v popolnosti obvladujejo politični proces. To pomeni, da lahko kakšnega »motečega kandidata« izločijo na bolj ali manj arbitraren način.
Bistveno redkeje takšno početje zasledimo v demokratičnih državah, denimo takšnih, ki so članice Evropske unije. Vendar se je prav to nedavno zgodilo v eni od njih, v Romuniji. Tam so najprej razveljavili prvi krog predsednikih volitev, na katerih je presenetljivo zmagal skrajno desničarski kandidat Calin Georgescu; nato pa so mu prepovedali kandidirati na ponovljenih volitvah. Razlog za takšno drastično ukrepanje naj bi bile volilne manipulacije ter nepravilnosti in netransparentno financiranje njegove volilne kampanje, v katero naj bi bila vmešana tudi Rusija.
To prepoved so »zmerne« politične sile podprle, češ da so se znebili »nevarnega proruskega ekstremista«. Vendar je to nekaj, kar predstavlja razlog za skrb. Posega namreč v bistvo demokratične ureditve. Pravica do kandidiranja na volitvah (t. i. pasivna volilna pravica) je eden od njenih temeljev, saj omogoča volivcem realno izbiro med različnimi političnimi alternativami. Zato je to pravico dopustno omejiti samo v skrajni sili in pod natančno določenimi pogoji. Kandidatu je mogoče preprečiti kandidaturo le v primeru, da je zagrešil hud prestopek. Denimo, če se si aktivno prizadeva za nasilno zrušenje ustavne ureditve; ali če se izkaže, da je agent neke tuje sile – po možnosti takšne, ki ogroža nacionalno varnost. A pri tem morajo biti dokazi onkraj vsakega dvoma. Biti morajo na ravni dokazov, ki zadostujejo za obsodbo na sodišču. Očitki v slogu, da je bila volilna kampanja financirana na »netransparenten način«, ne morejo in ne smejo zadostovati za tako radikalen ukrep. Še manj to velja za očitke, da določeni kandidat zagovarja »neprimerna« stališča.
Stališča Georgescuja (in njemu podobnih) so z demokratične perspektive nedvomno problematična. Sploh to velja za simpatiziranje s Putinovim avtokratskim in agresivnim režimom, ki predstavlja glavno varnostno grožnjo Evropi. Tudi poveličevanje diktatur iz preteklosti (kakršna je bila v Romuniji za časa vladavine maršala Antonescuja) je nekaj, kar je nekompatibilno z demokratično mentaliteto. Vendar on nikakor ni edini evropski politik, ki podpira Putina in ki goji nostalgijo do katerega od avtoritarizmov (tudi pri nas imamo kar nekaj takšnih). Kakšni zanesljivi dokazi, da je dejansko Putinov eksponent in da so se Rusi neposredno vmešali v romunske predsedniške volitve, pa – vsaj do sedaj – niso bili predstavljeni javnosti.
Ironično je, da je izpričani putinist izkusil to, kar se je zgodilo številnim Putinovim nasprotnikom, ki jim je režim onemogočil sodelovanje na volitvah. A to predstavlja zelo nevaren precedens. Lahko se namreč zgodi, da bo vladajoča garnitura še kje druge prišla v skušnjavo, da zanjo neugoden izid volitev preprosto razveljavi, moteče tekmece pa izloči – češ da »ogrožajo demokracijo«. A dejansko so takšne prakse le-tej največja grožnja.
Eliminacija Georgescuja je bila nespametna tudi iz čisto strateško-političnega vidika. Čeprav je zmagal v prvem krogu volitev, je precej verjetno, da na koncu ne bi bil izvoljen, saj bi se stranke leve in desne sredine združile v podporo njegovi zmerni protikandidatki. Z vsemi postopki zoper njega pa mu je popularnost močno narasla – če ga je na volitvah podprlo nekaj čez dvajset odstotkov volivcev, ga sedaj po anketah podpira štirideset odstotkov. Povsem mogoče je, da bo takšno početje samo okrepilo tisti ekstremizem, ki so ga etablirane elite hotele zatreti.
