Slovenski mediji so že nekaj časa napovedovali, da bodo za preprečevanje nezakonitih prehodov na meji z Italijo začele delovati mešane patrulje slovenskih in italijanskih policistov. To napoved je pred nekaj dnevi zaostril italijanski notranji minister Salvini. Izjavil je, da bo Italija, če mešane patrulje ne bodo zadostovale, na slovensko-italijansko mejo postavila fizične ovire oz. “zaščitne bariere”.
Italija pri nadziranju meje s Slovenijo sledi zgledu Avstrije oz. še nekaterih drugih držav, ki so uvedle “začasno nadzorstvo” na mejah znotraj schengenskega sistema: Švedski, Danski, Norveški, Franciji in Nemčiji. Čeprav bi morala biti uvedba nadzora na notranjih schengenskih mejah izjemen, skrajen in časovno strogo omejen ukrep, šesterica držav schengenskega območja ta nadzor podaljšuje že štiri leta.
Pisec teh vrstic nima zanesljivih informacijah, kakšno je stanje na italijansko-avstrijski meji, npr. na prelazu Brenner, zdi pa se, da je tam v veljavi posebna metoda preverjanja, ki se v nemščini imenuje Schleierfahndung in ima daljšo tradicijo kot naval leta 2015. Kot pove beseda, gre za nemško/avstrijsko metodo kontrole. Piscu teh vrstic je znano, da je Italija na Brennerju napovedovala tudi ukrepe s svoje strani, vendar se sprašujemo, koliko migrantov bi se želelo iz Avstrije preseliti v Italijo?
Pri poročanju o preprečevanju nezakonitih prehodov je nekaj nejasnosti, saj se (ne brez namena) izenačujejo različne meje in raznovrstni dogodki na mejah. Pred časom je bilo govora, da slovenske ali madžarske mejne ovire/ograje, predvsem pa omejitve na meji med Mehiko in ZDA spominjajo na Berlinski zid. Kot je znano, so Berlinski zid zgradili, da prebivalci komunističnega dela Nemčije ne bi mogli zapustiti svoje države oz. vzhodnega bloka; medtem ko Američani, Madžari in še nekatere evropske države, do neke mere celo Slovenija, postavljajo ovire, da tujci v te države ne bi mogli vstopiti. V tem smislu šepa izjava nekega goriškega funkcionarja, ki je ob napovedi slovensko-italijanskih kontrol tudi uporabil primerjavo z Berlinom. Pri kontroli meja pa ne gre le za njihov namen, ampak tudi za državo, ki kontrolo uvaja oz. izvaja. Glede na to, da se v večini držav bojijo migrantskih pritiskov in prepovedanih prehodov, se ovire in ograje pojavljajo na mejah z državami, ki predstavljajo tveganje. Morda se Francozi in Nemci enako bojijo migrantskih pritiskov, v avstrijskem in italijanskem primeru pa gre za ukrepe, ki so namenjeni Sloveniji in strahu, da ta ne bo sposobna zadrževati ilegalcev.
Naj bo tako ali drugače, Slovenija doživlja nezaupnice s strani Avstrije in Italije, ki se obnašata približno tako, kot sta se obnašali pred vstopom Slovenije v schengenski sistem leta 2007 ali celo pred pristopom Slovenije k EU. Med letoma 2004 in 2015 smo govorili, da med nami ni več meja, kar je pomenilo, da ni več sovražnosti, nezaupanja in vseh mogočih ovir. Potem je Nemčija v osebi Angele Merkel poteptala kup evropskih pravil, in začele so se težave. Te težave je najhitreje in najbolj učinkovito reševala Madžarska, česar ji evropski levičarji (vključno s slovenskimi) niso oprostili. Obšla jih je revolucionarna ideja, da bi lahko z migranti – ko je delavstvo začelo voliti skrajne in tudi desničarske stranke – povečali svoje volilno telo.
Marjan Šarec in Miro Cerar (foto: STA)
Italija se je za mejne kontrole odločila pozneje kot Avstrija, šele ko je zaustavila dotok migrantov iz Sredozemlja in ko se je kot alternativna pot v Evropo uveljavil balkanski koridor. Salvini je Šarcu in Cerarju poslal signal, naj ravnata kot Italija, sicer bo zaprl slovensko-italijansko mejo. Problem je v tem, da se kot sporna prikazuje ta, ne pa hrvaško-slovenska meja. Hrvaška iz razlogov, ki jih ni težko razvozlati, dopušča migrantom pot v Slovenijo in prepušča Sloveniji, da se izkaže kot branik evropejstva, s čimer se naši voditelji hvalijo, kadar računajo, da bo EU na njihovi strani, recimo proti Hrvaški. Slovenska vlada pa ni niti voljna niti sposobna zatesniti svoje meje nasproti Hrvaški. Nazadnje naj bi se migranti pretihotapili čez odprto, svobodno… slovensko-italijansko mejo in se znašli v Dolini pri Trstu. Slovenska vlada tako – da bi ustregla prerokom univerzalne svobode in odprtosti – žrtvuje odprtost in svobodo, ki sta namenjeni slovenskim državljanom. Žal je zgodovinski nesporazum povzročila kanclerka Nemčije, ki je bila vsa leta – in upajmo, da bo še naprej – zaveznica Slovenije.
In morala vse te zgodbe? Da bi lahko varovala zunanjo mejo Evropske unije, potrebuje Slovenija novo politiko do Hrvaške in skrben/odgovoren varnostni aparat. Dokler slovenske vlade ne sreča pamet in se ne bo primerno organizirala na varnostnem in obrambnem področju – kar pomeni ponoven premislek o državnem proračunu – lahko Cerar povabi italijanske partnerje (iz mešanih patrulj), naj skupaj z našimi policisti oz. vojaki nadzirajo slovensko-hrvaško mejo. Pritisk Italije in grožnje z vračanjem starih obmejnih metod niso desničarski, populistični ali fašistični pojavi, ampak poziv k evropski resnosti.
[1] Schleierfahndung = Nemški oz. avstrijski policijski izraz za prikrite mejne kontrole: policisti na meji ne zaustavljajo vseh potnikov, ampak samo tiste, ki so videti sumljivi.
Dimitrij Rupel, 29. junija 2019
