V Sloveniji imamo osebo, ki se naravnost vsiljuje za predsednico republike. Nataša Pirc Musar se običajno javlja v zvezi s pravnimi vprašanji in pogosto nima prav. Javlja se tudi v zvezi z informacijami javnega značaja, kjer je zlasti v času epidemije pogosto pritrdila tistim, ki so poskušali z različnimi telovadbami preprečiti izvajanje protivirusnih ukrepov. Že pred vložitvijo kandidatur se po objavah anket javnega mnenja uvršča na prvo ali drugo mesto. Kaj se dogaja in kako merijo to mnenje, je vedno znova uganka, saj dobivamo poročila iz različnih krajev, da ji zbiranje podpisov ne gre in ne gre. Fotografije namreč pričajo, da njene stojnice samevajo.

Na silo za direktorico RTV

Z zgražanjem se spominjam kandidature te iste gospe, ki je pred leti želela postati direktorica Radiotelevizije Slovenija. Najprej ni bila potrjena, zato so na to mesto postavili drugega kandidata. Ker ni dosegla svojega cilja, je (mislim, da v poravnavi) za ljubi mir iztržila vrtoglavih sedemdeset tisoč evrov. In to iz sredstev obveznega prispevka. Neverjeten znesek, če se sprehodimo po tabelah odškodnin, ki so dodeljene za množico krivičnih sojenj in celo obsodb na zaporne kazni. Kakorkoli, delovanje te gospe in dejstvo, da ji tudi uspeva, govori o njeni privilegiranosti. Prvorazredna si želi biti prva v državi in volivce prepričuje, naj jo postavijo na tron. Moje globoko prepričanje je, da človek, ki ljudi deli, ne more biti predsednik vseh državljanov.

Vsiljivo favoriziranje in obisk na BSF

Ni znano, na kakšen način in po katerih poteh se je Nataša Pirc Musar prebila na letošnji Blejski strateški forum. Jo je kdo povabil ali je tja kar sama vkorakala? Oboje je slabo in skrajno ošabno, posledično pa skrajno škodljivo. Če ima političnega vodiča, ki ji odpira vrata in jo favorizira pred drugimi, ki si prav tako želijo kandidirati za isto funkcijo, bi se moral s tem nedvomno kdo pozabavati. Dati prednost enemu kandidatu precej smrdi po politični korupciji in zlorabi položaja tistega, ki ima pri tem moč odločanja. Ker to pomeni tudi pristransko pomoč in izločitev vseh drugih, gre nedvomno tudi za protipravno pridobitev koristi. Ta ni neposredno materialna, je pa korist. In o tem govori tudi zakon. Prejšnja leta, ko se še ni pripravljala na kandidaturo, je tam nisem zasledil.

Nataša Pirc Musar je znana po svojem vsiljivem deljenju naukov in nasvetov. To samo po sebi ne bi bil problem, če je ne bi vsiljivo citirali večinski mediji. Prav tako je Nataši Pirc Musar edini uspelo “prepričati” Tatjano Bobnar, naj na upravnih enotah izobesi naslov, kamor naj podpisniki po overovitvi pošljejo obrazce podpore. Objave teh naslovov prav tako ne bi bile problem, če bi to veljalo za vse, ki želijo vložiti kandidaturo za predsednika. Ministrica Bobnarjeva je odobrila to zahtevo Musarjeve in pozvala upravne enote k izpolnitvi želje gospe, ki bi rada postala naša predsednica. Pošteno in prav bi najbrž bilo, da bi k posredovanju naslovov pozvali tudi ostale kandidate. Pa jih niso, ker je favoriziranje ene kandidatke pred interesom drugih?! Nekateri pravniki trdijo, da je to nezakonito in celo kršenje ustave, saj gre za neenakopravno obravnavo. Se strinjam.

Če si vsiljive narave, bi bila taka tudi kot predsednica

Nataša Pirc Musar tudi v predhodnih soočenjih kaže svojo nestrpnost do nekaterih stvari in njenih tekmecev. Za tako jo je na nekem soočenju označila tudi njena potencialna protikandidatka Nina Krajnik, ki je sicer tudi psihoanalitik. Moje videnje takrat je bilo, da ni manjkalo veliko, da bi Musarjeva svoji konkurentki na licu mesta skočila v lase. Vendar pa je v isti srditosti zanikala svojo napadalnost in agresivnost.

Bojevitost Nataše Pirc Musar ni dobrodošla niti v vlogi vrhovnega poveljnika oboroženih sil, kar predsednik republike je. Težko si je predstavljati nepoznavalca Marjana Šarca kot ministra za obrambo, za tandem pa bi imel še predsednico republike Natašo Pirc Musar na čelu Slovenske vojske. Slovenija si tega preprosto ne zasluži.

Nataša Pirc Musar povrhu vsega še laže. Če vržemo vse prej napisano čez ramo in rečemo, da se bo že nekako prilagodila predstavljanju države in vlogi vrhovnega poveljnika, pa ne moremo mimo dejstva, da ta gospa laže. Od vsega se je tega najtežje odvaditi. Če je sploh mogoče. Musarjevo so spraševali o srečanju njenega moža Aleša Musarja s predstavnikom Odlazkovega medijskega imperija s Tomažem Veselom. Najprej je zagotovila, da o tem ne ve nič. No, ob neki drugi priložnosti pa je priznala (ali se ji je zareklo), da je bila to njena ideja. Poleg laži je problem tudi v tem, da je poskušala še enkrat sebe favorizirati. Tokrat v medijih.

Nataša Pirc Musar se poleg vsega ves čas vtika v ureditev in programsko politiko RTV Slovenija. Že dolgo namreč poudarja in ponavlja, da je stanje na tem mediju nevzdržno in da je tam treba ustaviti vmešavanje politike. S tem je stopila na stran tistih, ki so tam nezadovoljni in pogosto protestirajo, ne upošteva pa tistih, ki so tam zadovoljni in pozdravljajo kadrovske in organizacijske spremembe. Odnos do tega vprašanja vsekakor ni predsedniško politično moder. Ponavljanje izražanja pristranskega mnenja pa je v svojstvu predsedniške kandidatke poleg škodljivega tudi neumno početje.

Predsednik republike predstavlja državo in je po svojem položaju najvišja moralna avtoriteta v državi. To izhaja tudi iz tega, da je izvoljen neposredno. Musarjeva je v svojem dosedanjem delu in več nastopih dokazala, da temu položaju ni kos. Vsaj malo svoje časti bi lahko rešila, če bi ubrala pot do pred nedavnim konkurentke Marte Kos iz Gibanja Svoboda, ki je vendarle spoznala, da je zaradi mnogih bremen iz preteklosti za to visoko funkcijo neprimerna. Ne le zaradi sebe, ampak tudi zaradi načina življenja in mnogih sumljivih poslovnih rabot njenega moža Aleša Musarja. Mediji so o njih večkrat pisali, sama pa je razkrila, da je tudi ona lastniško in s tem tudi poslovno vpletena.

Slovenija si po več kot tridesetih letih obstoja kot samostojna država zasluži dostojnega predsednika, ki bo nadgradil trud Boruta Pahorja. Musarjeva glede na svoje preteklo in aktualno delovanje tega kriterija vsekakor ne izpolnjuje. Odstop od njene namere kandidirati bi bil edina prava odločitev za njo samo in za vse nas. Žal vsiljiv karakter te lažnive gospe v tem trenutku še ne obeta nobenega koraka v splošno dobro. Morda bi lahko bila le predsednica večnemu komunistu Milanu Kučanu in Danilu Türku, ki je povojne poboje označil za drugorazredne teme. Oba sta ji izrekla sramotno podporo. Glede na koketiranje z Niko Kovač pa bi bila Nataša Pirc nemara tudi njena lutka, kot je vlada Roberta Goloba. Tudi zato bi bila njena morebitna formalna kandidatura sramota.