Zadnje čase levi del prebivalstva razburja pismo o položaju medijev, s katerim je vladni urad za komuniciranje odgovoril Bruslju na poročilo o domnevnem zatiranju medijske svobode v Sloveniji.
Njegovim kritikom se je pridružil tudi minister za pravosodje v prvi Demosovi vladi Rajko Pirnat, ki trdi, da našim medijem ni mogoče očitati totalitarne dediščine minulega režima. Njegove besede lahko razumemo le tako, da so se nekdanji komunisti čez noč prelevili v vzorne demokrate. Redka izjema, ki to pravilo potrjuje je verjetno novinar Dela Janez Markeš, katerega poklicna pot je šla v obratno smer. V ozadju dogajanja je spet korona virus in bojazen, da bi vlada delovala preveč pozitivno, kar jemlje levici veter iz jader in na drugi strani dviguje podporo vladnim ukrepom. Epidemija tako ne ogroža samo zdravja ljudi, pač pa tudi levico. Ta je doslej v parlamentu skušala že na vse načine zrušiti vladna prizadevanja za izhod iz krize, kar pa ni ravno prispevalo k njeni priljubljenosti. Ideološko pljuvanje po omenjenem pismu je zato veliko bolj učinkovito, kaže pa, da se levičarji še vedno ne zavedajo resnosti položaja, ki ga lahko obvladamo samo s skupnimi napori.
Nedavno je poslovnež Joc Pečečnik presenetil s hvalevredno dobavo nujno potrebne kitajske medicinske opreme. Šlo je za velike količine kakovostnega materiala, po katerem je povsod izredno povpraševanje. Njegov posluh za vladne potrebe bo koristil nam vsem. Nekoliko moti samo pripomba, da je s pomočjo svojih kitajskih partnerjev drugam namenjeno pošiljko dejansko ukradel in jo preusmeril v Slovenijo. Njegova odkritosrčnost vzbuja skomine po zakonu džungle, vendar jo je vladni govorec označil za nenameren spodrsljaj, ki ne more zmanjšati plemenitosti dejanja.
Nekaj podobnega se namreč medtem Pečečniku dogaja z bežigrajskim stadionom, ki je prišel na seznam sedmih najbolj ogroženih kulturnih spomenikov Europe Nostre. Če hoče dobiti gradbeno dovoljenje, si mora izgladiti podobo filantropa in se javnosti predstaviti kot žrtev okoljske agencije ter hkrati utišati vse pomisleke, da morda njegova namera s Plečnikovim stadionom vendarle ni čisto poštena. Zakriti mora, da je s stadiona odstranil drenažo, potrgal nove bakrene žlebove z gloriete in podrl del zidu, kar nikakor ne sodi med vzdrževalna dela, ki so ga doslej stala že veliko denarja. Pečečnikova darežljivost je zato nekoliko bolj razumljiva tudi iz tega zornega kota. To dokazuje odgovor na investitorju prijazen članek v Delu, ki mi ga je urednica gladko zavrnila kot nesramno natolcevanje.
Za kaj gre? V Pečečnikovo zatrjevanje, da bo stadion obnovil po vseh pravilih spomeniške stroke, sem upravičeno podvomil, ker je tudi sam naivno priznal, da je investicija vredna 270 milijonov. Torej sploh ne gre za reševanje spomenika. Za boljše razumevanje: na prostoru stadiona in njegove najbližje okolice naj bi vzidali toliko betona in opeke kot bi ju potrebovali za nekaj več kot pet novih NUK-ov. Kaj bi pri tem ostalo še od Plečnika? Drugače povedano je Pečečnik v resnici poceni pridobil stavbno parcelo na dobri lokaciji, ki jo sedaj namerava pozidati.
Zgodba je na las podobna Anderličevemu Kolizeju, za katerim sredi Ljubljane ostaja nepozidana škrbina, širokoustenje o čudoviti koncertni dvorani pa se je razblinilo kot milni mehurček. Zavod za varstvo kulturne dediščine je Pečečniku ustregel in v celoti povozil vladni odlok iz leta 2009, s katerim je bil stadion uvrščen med spomenike državnega pomena. V njem namreč izrecno piše, da ga je mogoče ohranjati le v prvotni podobi. Hkrati so spomeničarji napadli tudi evropsko institucijo, kot popolnoma nepomembno, ker je stadion uvrstila na svoj sramotilni seznam, čeprav Europa Nostra v strokovnih krogih predstavlja veliko moralno avtoriteto. Mogoče je samo dvoje: uslužbenci zavoda ne znajo brati in ne razumejo vsebine odloka, ali pa gre za koruptivno dejanje, od katerega ima kdo verjetno tudi materialno korist. Glede na to, kar se je pri nas dogajalo v zdravstvu, bančništvu, oziroma povsod kjer je šlo za državni denar pa tudi drugod, ugotovitev ne bi bila presenetljiva.
Na stran spomeniškega zavoda se je postavil tudi ljubljanski podžupan Janez Koželj, ki meni, da to Plečnikovo delo ni vredno večje strokovne pozornosti. Ko te funkcije še ni opravljal, je bilo njegovo mnenje razumljivo precej drugačno. Vsekakor pa ni res, da naj bi stadion obnovili po načrtu uglednega nemškega biroja, ki je pred časom zmagal na investitorjevem zasebnem natečaju. Ta projekt je že zdavnaj povozil čas. Medtem smo dobili Stožice in ni nobene potrebe več po novem prestižnem nogometnem stadionu, pa tudi investitorja je minila želja po lastnem klubu. Povrh vsega je Plečnikov stadion nepravilno orientiran in zato neprimeren za mednarodne nogometne tekme. Na mestu kulturnega spomenika je predvidena le še gradnja ekonomsko donosnih objektov.
Vse to kaže, da smo še zelo daleč od objektivnega poročanja in zavajanju s strani vplivnih levičarskih medijev ni videti konca ne kraja. Če se vrnem k omenjenem pismu, smo v parlamentarni debati na prvem televizijskem kanalu lahko poslušali le infantilne napade levičarjev, ki imajo pri nas edini v zakupu demokracijo, ne pa tudi tehtnih odgovorov zunanjega ministra. Zlagali so se celo, da naj bi sejo odbora zapustil preden je karkoli povedal. To je, žal, slovenska realnost.
