Piše: Keith Miles
Nedavna smrt kraljice Elizabete II. in kronanje kralja Karla III. nas opozarjata, da vsi potrebujemo moralni kompas. Včasih je jasno, da mnogi ne razumejo ustavnega, zgodovinskega in političnega položaja monarhije v Združenem kraljestvu. Pogosto tudi ne razumejo drugih naprednih liberalnih demokracij, ki so ustavne monarhije, kot so Švedska, Norveška, Danska, Nizozemska in Belgija.
Razvoj ustavne demokracije v Združenem kraljestvu je potekal več let, še pred normansko osvojitvijo leta 1066. Saški kralji so bili izvoljeni med plemiči in šele s prihodom Normanov se je uveljavilo dedno načelo, ki pa se tudi takrat ni uporabljalo strogo. Oblikovala se je navada, da so bili kralji odstranjeni, če niso ustrezali zahtevam naroda. Nekateri zgodovinarji menijo, da obstaja deset monarhov, ki so bili tako ali drugače zamenjani. Najznamenitejša sta Karel I., ki je bil usmrčen leta 1649, in Edvard VIII., ki je abdiciral leta 1936. Pomembna je bila tudi zamenjava Jakoba II., ki je poskušal obrniti zgodovinski trend k demokraciji in pravni državi, kar je sčasoma zmanjšalo moč monarha. Zamenjala ga je tako imenovana slavna revolucija leta 1688, ki je utrdila primat parlamenta nad monarhom in potrdila, da za monarha velja zakon kot za vse druge. To načelo se je uveljavilo že ob podpisu Velike listine (imenovane z latinskim naslovom Magna Carta) leta 1215. S širjenjem demokracije in volilne pravice so pristojnosti monarha postale simbolične. Monarhija se zaveda, da preživi le, če služi celotnemu narodu, in proces je skozi stoletja premaknil kralja ali kraljico, da imata v resnici le moralno moč in združevalno moč predstavljanja zgodovine naroda in njegove kontinuitete. Edinburškega vojvodo so nekoč vprašali, kako dolgo bo monarhija obstala, in odgovoril je: »Dokler nas bo javnost želela.« S tem priznava, da lahko demokratično izvoljeni parlament ukine monarhijo, kot je to v preteklosti že enkrat storil. Monarhija je nepolitična, tako da jo lahko vsi sprejmejo kot vodjo države, v nasprotju z izvoljenimi predsedniki, ki se tja prebijejo s političnim procesom in za katere pogosto glasuje le manjšina registriranih volivcev. Nekateri simboli monarhije, kot so palače, parki in regalije, se obiskovalcem Združenega kraljestva pogosto zdijo osebna last monarha. To že skoraj tristo let ni več tako in so last države, se pravi, da so Buckinghamska palača, Windsorski grad, palača svetega Jakoba, kraljevi parki itd. javna last.
Monarhija se je razvila v moralni kompas naroda, kar ne pomeni, da v družini ni običajnih družinskih težav ter vzponov in padcev, vendar pa je cilj vseh zaposlenih članov kraljeve družine služenje, vključno z vojaško službo, dobrodelnim delom in uradnimi dolžnostmi. Versko bogoslužje ob kronanju, ki so ga mnogi spremljali po televiziji, je bilo osredotočeno na služenje. Sveti Pavel je v svojem pismu Galačanom dejal, kar bi lahko bilo primerno za opis moralnega kompasa britanske demokracije: »poklicani ste v svobodo … z ljubeznijo služiti drug drugemu«.
Primerjajmo to s komunistično filozofijo, ki jo poosebljajo cilji Rdeče garde na Kitajskem, ko je leta 1965 začela krvavo kampanjo proti »starim idejam, stari kulturi, starim običajem in starim navadam«. Ali nas to ne spominja na nekatere stvari, ki se zdaj dogajajo v zahodnih državah, ko se rušijo tradicionalne vrednote? Zato je odnos javnosti do monarhije, ki se je pokazal ob pogrebu kraljice Elizabete II. in kronanju kralja Karla III., pokazal tako veliko podporo in nas opominja, da javnost ne sprejema maoističnega komunističnega pristopa k razvoju družbe.
»Družba,« je zapisal filozof Edmund Burke, je »pogodba … med tistimi, ki so mrtvi, tistimi, ki so živi, in tistimi, ki se bodo rodili.« Britanska monarhija s svojimi zdaj demokratičnimi temelji in moralnim kompasom predstavlja to prepričanje o družbeni harmoniji z družbeno kontinuiteto; navsezadnje Anglija kot enotna država traja že več kot tisoč let.
