Piše: Gašper Blažič
Bilo je v torek, 13. decembra 1988. Čas priprav na praznike, ko je bil božič šele napol legalen praznik in je bil tisto leto ravno na nedeljo, torej dela prost dan. Gospodarstvo je razjedala strašanska inflacija dinarja, jugoslovanska vlada, ki jo je tedaj vodil nekdanji Titov ljubljenec Branko Mikulić, se je neuspešno spopadala s posledicami socialističnih gospodarskih zablod in uvajala zamrznitev plač, ki so jo spoštovali le v Sloveniji, ljudi pa je skrbelo, do kam je pripravljen iti tedanji vodja srbske zveze komunistov Slobodan Milošević in kako se bo v prihodnje obnašala jugoslovanska vojska. Po drugi strani pa se je takrat iztekalo leto, ko so ljudje prvič prišli na ulice v podporo projektu, ki je nasprotoval interesom komunistične vrhuške (JBTZ) in ko je malo pred tem v Unionski dvorani nastala prva organizacija, ki je nato prerasla v pravo politično stranko (tj. Slovenska kmečka zveza).
Tistega dne je skupina strojevodij iz osnovne organizacije sindikata TOZD Vleka vlakov Ljubljana, ki je deloval v okviru Železniškega gospodarstva Ljubljana (danes Slovenske železnice), v prostorih t. i. kurilnice (zgradbe, ki je nekdaj stala ob glavni ljubljanski železniški postaji in je že nekaj časa ni več) storila usoden korak v zgodovini slovenskega sindikalizma – za razliko od vseh dosedanjih stavk, ki so bile dejansko »spontane prekinitve dela«, so stavko napovedali vnaprej. Začela naj bi se 27. decembra 1988 v jutranjih urah (6.30), vendar bi jo lahko odpovedali, če bo vodstvo ŽGL prisluhnilo zahtevi izvršilnega odbora osnovne organizacije sindikata v omenjenem tozdu. Kajti ni šlo le za plače in tudi ni šlo samo za zahteve, naslovljene na vodstvo ŽGL, ampak tudi na republiško in navsezadnje tudi vodstvo Jugoslavije (predsedstvu, ki ga je tedaj vodil predstavnik BiH Raif Dizdarević, slovenski predstavnik je bil podpredsednik predsedstva Stane Dolanc, ter Mikulićevi vladi, katere podpredsednik je bil med drugim tudi slovenski operativec, nekdanji prvi mož SDV in »oče« ljubljanskega UKC Janez Zemljarič). To je bila prva vnaprej napovedana stavka po tedaj še nenapisanem zakonu, zaradi katerega je kasneje izgubil živce sicer pregovorno mirni predsednik CK ZKS Milan Kučan, velika kritika samoupravnega sistema in jasen signal vsej slovenski in tedanji jugoslovanski družbi, da tako ne gre več naprej. Problemi, ki so jih imeli strojevodje, niso bili samo interni: plače jim je sproti požirala inflacija, ni bilo jasne razmejitve, kdo je delodajalec in kdo delojamalec (vse je namreč pokrivala samoupravna megla), vrstila so se različna šikaniranja na delovnih mestih, neurejeni odnosi so vplivali tudi na slabo varnost v železniškem prometu. Tistega leta se je končala štiri leta trajajoča sodna saga, ki se je končala z oprostitvijo strojevodje, ki naj bi leta 1984 v Divači zakrivil hudo nesrečo, zaradi katere je umrlo 31 potnikov. Nenaspan in skrajno utrujen strojevodja, ki ni smel zapustiti lokomotive in tudi ni dobil zamenjave, prav tako tudi ni imel varnostnih naprav na vlaku, je s polno hitrostjo trčil v stoječi potniški vlak na postaji v Divači. Posledice so bile strahotne.
Da je bila stavka strojevodij napovedana 13. decembra 1988, na god sv. Lucije, zavetnice za ozdravljenje slepote, je pripomogla še ena tragična okoliščina tedanjega časa. V Angliji je dan pred tem prišlo do tragične železniške nesreče s 35 smrtnimi žrtvami (Clapham Junction). Preiskava je pokazala, da je upravitelj signalizacije delal že trinajsti zaporedni sedemdnevni delovnik – brez odmora! In tisti dan so tudi strojevodje v tedaj socialistični republiki Sloveniji dokončno spregledali, da se ne bo nič zgodilo in bo vse ostalo na ravni inercije, če ne bodo odločno ukrepali. In so ukrepali.
Psihološki pritisk na stavkovni odbor, ki so ga hoteli izolirati
Bistveno pa je bilo to, kar je sledilo napovedi stavke. Novoimenovani stavkovni odbor, ki je med drugim zahteval tudi odstop jugoslovanskega premierja Branka Mikulića (kar je storil ravno ob izteku leta, ne da bi sploh vedel za to zahtevo) ter ustanovitev neodvisnega poklicnega sindikata (ki je nato spomladi 1989 res nastal in s tem odprl novo dobo sindikalizma), vodil pa ga je Slavko Kmetič, ki je že v začetku osemdesetih imel hude probleme z represijo zaradi izjave na zboru delavcev, češ »Poljaki so že zbudili, kdaj se bomo še mi«, je bil deležen večinoma negativne medijske pozornosti. Ni ga obsojalo samo vodstvo ŽGL, ki ga je takrat vodil član CK Zveze komunistov Jugoslavije Jože Slokar, ampak tudi sindikalne organizacije v drugih tozdih na železnicah, češ gre samo za izsiljevanje majhne skupine, ki želi imeti privilegiran položaj. Tudi na republiški zvezi sindikatov je prevladovalo mnenje, da so kritike, ki jih je izražal stavkovni odbor, sicer upravičene, vendar »način ni pravi«. Seveda pa so najbolj brutalno grozili funkcionarji SDV, ki so dali stavkajoči skupini vedeti, da jih ne čaka nič dobrega. Stavkovni odbor je bil tako soočen z grožnjo izolacije – tudi fizične (ta pojav so poznali v represiji na Kosovu v tistem času, ko so zapornike vtaknili v samice in jih povsem izolirali od zunanjega sveta, jih celo mučili, itd.).
Stavkovni odbor je bil spričo takšnih ukrepov moral delovati po »fašistični« in vojaški logiki (»Vsi za enega, eden za vse«), predvsem so morali člani zdržati strahovit psihološki pritisk, ki je nastajal zaradi »pranja možganov«, da so sedaj sami proti vsem ostalim in da tudi javnost ne podpira te avanture (čeprav se je kasneje izkazalo, da to ni res in da so tudi nekateri mediji stopili na stran stavkajočih). In to je bil tisti najhujši pritisk, ki so ga morali vzdržati in se držati prvotno zamišljenega načrta, da ne smejo popustiti in se osamiti, pač pa vztrajati. Kajti eno vejico lahko prelomiš, butare pač ne moreš (ja, pa smo spet pri fašizmu, kajne?).
Nadaljevanje je znano: stavka je bila drugi dan popoldne prekinjena, ko je sedež ŽGL (SŽ) obiskal tedanji predsednik republiškega izvršnega sveta Dušan Šinigoj in najprej tipično po učiteljsko zagrozil, kaj vse bo naredil s stavkajočimi – a že v naslednjih urah so stekla pogajanja, ki so prinesla dovolj napredka, da je Slavko Kmetič preko radia – kot je bilo prvotno dogovorjeno – naznanil konec stavkovnih aktivnosti. »Kmetičev glas preko radia« je bila pravzaprav odlična taktika – če bi namreč vodjo stavkovnega odbora aretirali in zaprli, bi stavka trajala v nedogled in bi jo lahko ustavili le z njegovo izpustitvijo na prostost.
Zdravniki kot novi razredni sovražniki?
Zakaj sem obudil to sicer staro, a premalo znano zgodbo o stavki strojevodij? Morda zato, ker ob sedanji stavki zdravniškega sindikata Fides ni mogoče spregledati nekaterih vzporednic. Namreč, doslej se še ni zgodilo, da bi provladni mediji na tako agresiven način začeli zlivati gnojnico ne samo po sindikatu Fides, ampak tudi po zdravnikih nasploh – prizanesli so morda samo sorodniku pokojnega Nika Kavčiča, tj. nekdanjemu ministru za zdravje Dušanu Kebru, pa še to zato, ker je slučajno novi »zdravniški sodelavec« Jaše Jenulla. Oblastna propaganda se namreč dobro zaveda, da javnost stavkovno aktivnost večinoma razume samo »skozi denarnice«, saj se v veliki večini dogajajo zaradi prenizkih plač. In kaj je lažjega kot to, da v javnosti s psihološkimi triki sprožiš fovšijo do »bogov v belih haljah«, ki so menda že tako ali tako dobro plačani, da si gradijo bolj luksuzne vile od tiste, ki jo je leta 1987 na račun vseh nas zgradil admiral Branko Mamula v Opatiji.
Vendar tokrat ni tako: v Sloveniji je poklic zdravnika, ki že tako ali tako velja za poklic, za katerega je potrebno ogromno študija, daleč največ med vsemi poklici, očitno močno podcenjen. Mnogi zdravniki odhajajo v tujino, tisti, ki ostanejo, pa so še bolj obremenjeni in podvrženi tveganju za usodne napake, ki terjajo tudi smrtne žrtve. In nimajo niti časa, da bi se dodatno izobraževali. V času epidemije covid19 so nekateri propagandisti šli celo tako daleč, da so vse zdravnike razglašali za potencialne novodobne doktorje Mengeleje, medicino pa za skorumpirano vedo, ki hlapčuje globalizmu.
Torej: gre predvsem za to, da so v našem prostoru zdravniki in zaposleni v zdravstveni negi podvrženi preobremenitvi in slabemu sistemu (tudi plačnemu), sedanja sistemska ureditev zdravstva pa je dejansko stihijska in se naslanja na inercijo, češ bo že nekako šlo. Nasilni izpadi pacientov v zdravstvenih ustanovah so čedalje pogostejši, medtem ko nam od prvotnih ambicioznih napovedi premierja Roberta Goloba, kako bo reformiral zdravstvo, ostajajo samo še časovnice, ki se odmikajo v prihodnost. Edina uresničena reforma doslej ostaja pretvorba dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obveznega. Torej, odslej plačujemo več – za to, da je zdravstvo slabše. Vulgosocialisti pa nas prepričujejo, da so zdravniki v glavnem dvoživke, medtem ko bodo zamolčali nekaj svojih dvoživk, ki se hodijo »štempljat« na RTV, da lahko vodijo prireditve v zasebni organizaciji. In na ta račun krepko služijo.
In kot češnja na torti: na pogajanjih med vlado in Fidesom ni ministrice za zdravje. Ker nima mandata za pogajanja.
Močvirje, ki nam požira vse
Seveda gre v tem primeru za nekaj več kot zgolj za ureditev javnega zdravstva. Gre za interese globoke države, ki se je doslej bogato financirala prav preko trgovine z medicinskimi pripomočki – spomnimo se preiskav nabave žilnih opornic, ki so bile v Sloveniji v primerjavi z bolj razvitimi evropskimi državami pregrešno drage. In če pogledamo, kje so največje proračunske prioritete sedanje vladajoče koalicije, se lahko samo držimo za glavo. Morda se sliši populistično, če spet izlijem svoj žolč na proračunske izdatke za migrante in levičarske nevladne organizacije – raje se ozrimo k dvema ministricama, ki sta na milijone proračunskih evrov zmetali za nabavo računalnikov ter sedaj že famozne zgradbe na Litijski 51 v Ljubljani. Dobro, boste rekli, politika je pač takšna, da zapravlja denar, narod pa vse »pozlati«. Na žalost se tega začenjamo zavedati šele takrat, ko nas takšne rabote neposredno udarijo po žepu, denimo z visokimi položnicami za elektriko, ogrevanje in za – zdravstveno zavarovanje. Vam je vseeno? Meni ni.
Prav zato pravim, da je globoka država oz. politično podzemlje (ter njegov menedžerski sloj) močvirje, ki ga je treba šele izsušiti. In to močvirje pušča svoje sledi povsod – tudi v zunanji politiki, kjer je Slovenija že zabeležena med državami z izrazito pro-hamasovsko usmeritvijo (in to ravno danes, ko obeležujemo mednarodni dan spomina na holokavst, na jutrišnji proslavi pa bo v posmeh vsemu temu slavnostna govornica kar predsednica SD in zunanja ministrica Tanja Fajon, torej tudi upraviteljica po vojni zaplenjene in nato za majhen denar prodane Moskovičeve vile, ki jo je SD seveda dobila zastonj). To močvirje nam ne požira samo težko prisluženega denarja, pač pa tudi ugled, enake možnosti, kakovost zdravstva, kakovost drugih javnih storitev, kakovost infrastrukture, itd. In navsezadnje tudi svobodo izražanja. Če si bomo – preko novega zakona o medijih – pustili vzeti tudi to, se lahko zgodi, da bo že naše pregovorno jamranje po novem sovražni govor in s tem kaznivo dejanje.
Torej, si še želite močvirja? Ali želite, da se doba močvirja konča? Začnimo z izsuševanjem.
