Migracije spet vznemirjajo – koga naj sprejme Slovenija?

Piše: Gašper Blažič 

Ob zadnji krizi v Afganistanu so se spet pojavile špekulacije o morebitnem novem migrantskem valu, ki bi utegnil biti še večji od tistega iz leta 2015, saj to bližnjevzhodno državo mnogi zapuščajo, potem ko so oblast v Kabulu prevzeli talibanski skrajneži. Ker je že jasno, da je v tej zgodbi tudi Zahod odigral precej klavrno vlogo, se postavlja vprašanje, če bo spet Evropa tista, ki bo sprejemala nove in nove begunce. Oziroma »begunce«.  

Spomnimo se leta 2015. Zaradi vojne v Siriji je bilo mogoče pričakovati, da se bo precejšen del prebivalstva te države izselil in potrkal na vrata Evrope. Vsaj tako je bilo videti. Vendar je bilo drugače, saj je bilo begunskih družin relativno malo, v Evropo pa so odhajali mladi moški. In to ne samo iz Sirije, ampak praktično iz vseh mogočih muslimanskih držav, pa tudi iz Afrike. In dandanes se tudi tisti, ki so migracije takrat zagovarjali, zavedajo, da je bila to huda napaka, ki je ne smejo več ponoviti – denimo nemška kanclerka Angela Merkel. Kljub temu pa nekateri evropski socialisti, kot denimo David Sassoli, sicer aktualni predsednik evropskega parlamenta, pričakujejo, da bo Evropska unija tudi tokrat v duhu solidarnosti sprejela migrante in jih po kvotah razdelila med vse članice. Kot je znano, so se temu upirale zlasti višegrajske države, zaradi nenadzorovanih migracij so nekatere, kot denimo Madžarska, začele graditi ograje, ki naj bi zadržale prihod ilegalnih migrantov, ki so v veliki večini imeli močno informacijsko, finančno ter moralno podporo evropskih nevladnih organizacij. Slednje so jih celo obveščale, na kakšen način morajo zaprositi za mednarodno zaščito in tako izkoristiti vse pravne možnosti za socialni turizem. Tistih pravih beguncev, ki so bežali pred vojno, je bilo v resnici zelo malo, migrantski val pa še vedno traja, saj policijske uprave po Sloveniji dnevno beležijo ilegalne prehode čez mejo (večinoma gre za Afganistance in Pakistance) in tudi primere, ko migrantom pomagajo domači in tuji »prevozniki«.

Marsikdo je v zadnjem času nekoliko zastrigel z ušesi ob izjavi slovenskega premierja Janeza Janše (ki hkrati tudi zastopa Slovenijo v predsedovanju EU), češ da novih humanitarnih koridorjev iz Afganistana v Evropo ne bo.  »Ne bomo dovolili, da se ponovi strateška napaka iz l. 2015. Pomagali bomo zgolj posameznikom, ki so pomagali nam med operacijo NATO. In članicam EU, ki varujejo našo zunanjo mejo,« je dejal. V odzivu na Sassolijeve izjave je poudaril, da se morajo države članice EU same odločiti, ali želijo sprejeti še en val migracij ali ne. »Trenutno ni niti konsenza, niti kvalificirane večine, niti kakršnekoli večine, ki bi lahko to storila. In mi izkazujemo solidarnost do tistih, ki so delali z nami.« Ker si evropski socialisti spet želijo, da bi v imenu vseh držav članic EU znova odločala bruseljska administracija, je Janša na to odločno odgovoril, da o tem odločajo države članice in ne evropski parlament. »Za sprejem novega migrantskega vala ni nobene možnosti, proti je velika večina članic EU. Tudi tiste z levimi vladami.«

Seveda se velja vprašati, kako naj kristjan reagira na vse te izjave. V igri ni samo razprava o begunstvu in migracijah, ampak tudi položaj in prihodnost Evrope. V zadnjem času je bilo veliko razprav o tem, ali je Evropska unija skrenila s prave poti, saj so nosilci novodobne levičarske ideologije »prebujenja« ugotovili, da lahko svojo agendo razširijo le pod pogojem, da osvojijo evropski »center«, slednji pa naj se postavi nad interese držav članic in po metodi leninističnega demokratičnega centralizma vsili svojo »vseevropsko« ureditev vsem državam članicam. S korenčkom in palico, kakor se temu reče. Torej, kdor ne uboga, se ga kaznuje. Bolje rečeno: upor posameznih članic se razglasi kot kršenje vladavine prava in zavez, ki jih je članica podpisala, ko je pristopila v EU. In kdor krši te zaveze, v katere so seveda akterji »prebujenja« vnesli svojo vsebino, se z njim ravna kot s članom, ki krši statut društva: po ukoru se ga ob ponavljajočih kršitvah izključi. To seveda ni nekaj novega, a ključen problem je, da so akterji levičarskega »prebujenja« v te mehanizme vpletli svoj »računalniški virus« in gorje tistemu, ki bi vklopil kakšen antivirusni program. In jasno je, da sedaj poskušajo na podoben način kot že pred šestimi leti vsiliti tudi migracije. Ker konsenza na tem področju ni, ga skušajo nadomestiti z diktatom. Vendar imajo smolo, ker sedaj predseduje država, ki na oblasti nima levičarske vlade, v ospredju pa je sedaj vprašanje suverenosti posamezne države članice. Članice EU, še zlasti tiste, ki so k uniji pristopile kasneje, se čedalje bolj zavedajo pomena spoštovanja suverenosti in tudi dejstva, da Evropska unija pač ni neka naddržava, članice EU pa nekakšne province (po turško: vilajeti). Navsezadnje si tudi Slovenci nismo želeli takšne Evropske unije, ki bi bila nekakšen približek nekdanje SFRJ – zaradi tega se je tudi okrepil evroskepticizem, še zlasti po brexitu.

Potem je tu še moralno in humanitarno vprašanje glede migracij, kar tudi kristjanom znova izprašuje vest. Zavedamo se splošno veljavne norme, da se beguncem zagotovi varnost, najprej v prvi varni državi na poti iz Afganistana. V preteklih letih je na vprašanje odnosa do beguncev večkrat opozarjal papež Frančišek, zadnje čase tega ni toliko opaziti. Verjetno tudi zato, ker tudi papež ni tako naiven, da ne bi vedel, kaj se dogaja. Kot že rečeno: migranti iz Afganistana na slovensko ozemlje prihajajo že nekaj let, kar pomeni, da to ni povezano z aktualnim prevzemom oblasti v Kabulu. Skoraj vedno gre za mlajše moške, torej tiste, ki bi se morali najprej boriti v domovini proti skrajnežem, ki sedaj vladajo (in kot vemo, smo priča podobnemu retrogradnemu procesu kot v času islamske revolucije v Iranu pred štirimi desetletji, ko se je razmeroma moderna država znova utopila v nekakšen proto-religijski sistem). Iz Afganistana tako sedaj bežijo številne družine, ki bodo morda šele čez daljše časovno obdobje prišle do Evrope, če bodo tja hotele. Če bi Evropa v tem trenutku javno razglasila, da odpira vrata migrantom, bi prišlo do novega množičnega navala in pritiska na schengensko mejo, pa tudi do odpora prebivalstva in posameznih vlad. Takšna napaka bi bila tudi po finančni plati zelo hudo breme za EU, ki se je komaj gospodarsko opomogla po pandemiji Covid19. Dovolj je že, da EU sodeluje pri pomoči in oskrbi beguncev v prvi varni državi na poti iz Afganistana.

Naj ob tem spomnimo na številne zablode prejšnjega migrantskega vala, kjer je prihajalo do zelo nenavadnih situacij, saj so migrantom, ki so s seboj imeli šope denarja in drage mobilne telefone, prostovoljci težko ponudili miloščino v obliki sendviča in vode ter prostora v velikem šotorišču za migrante. No, nekateri so vendarle izkazali hvaležnost. Ko je takrat murskosoboški škof dr. Peter Štumpf opozoril na drugo plat krščanske solidarnosti, ga ni napadel samo levičarski tisk, ampak tudi mnogi zavedeni kristjani, ki niso dojeli, kaj se v resnici dogaja in da v množici migrantov skoraj ni bilo tistih pravih beguncev iz Sirije. Še več, evropski uradniki so celo poskrbeli, da EU v svoje naročje ni sprejela niti bližnjevzhodnih kristjanov (razen redkih izjem), niti beguncev iz kriznih območij v Ukrajini in sedaj v Belorusiji. Ker je bilo vse usmerjeno v socialni turizem in ker migranti še vedno velikokrat pomagajo pri prenosu (ilegalnem uvozu) drog v EU.

Razlogov, zakaj ni potrebno vzpostavljati nekakšnih sistemskih migrantskih koridorjev iz Afganistana v Evropo, je torej več kot dovolj. Nobena slaba vest ni potrebna, prav tako tudi ne pihanje v isti rog z evrosocialisti, ki še niso izgubili upanja v popolno preobrazbo Evrope v nekakšen multikulturni konglomerat. A če bo Evropa vztrajala v svojem odpadu od Boga in krščanskih korenin, se bo zgodilo natanko to.