Nostradamusu je bilo njega dni precej laže napovedovati v temačnih večpomenskih verzih; ob današnjem svetovnem spletu in zapletu zna biti prerokovanje mnogo bolj iz trte izvito. Kljub temu pa dam prav rad roko v ogenj za zgornjo napoved! Zakaj neki?
Predsedniške volitve so nadvse važna reč v Združenih državah Amnezije, kot je mojo domovino posrečeno prekrstil obešenjaški Gore Vidal. Na vsakoletni davčni napovedi v ZDA je prav na vrhu, tik ob imenu davčnega obveznika, pomenljivo vprašanje: koliko boš prispeval za predsedniške volitve? Jaz po navadi vržem le malo v to vabljivo malho: bolj kot predsedniške tekme me od nekdaj privlačijo nogometne in košarkarske; teh pa obrazec davčnih napovedi za zdaj ne omenja. Kljub temu pa me globoko zanima, zakaj bo Melanija tako zlahka prišla do druge zmage svojega soproga.
Med insinuacijami in resničnostjo
Mojemu prijatelju pesniku Miklavžu Komelju se je nedavno izzivalno zapisalo, da so desničarji neumni. Seveda mož ne kolesari okoli parlamentov, saj dobro ve, da so levičarji še veliko bolj mahnjeni, kljub maminim zvezam na Rotovžu. Nedvomno Miklavž edini v vesoljni okupirani Sloveniji ne vpije Smrt Janši ali/in smrt komunistom. Žal nevtralnost ne zagotavlja preživetja, kot je prepozno spoznal Črtomir Nagode po svojem procesu, saj zmagovalci pohrustajo vse živo po sistemu svečane nune: »Zihr je zihr!« Slovenski in ameriški levičarji namreč pihajo v rog ne-Trumpa in ne-Janše, ne da bi Rotko Zdenič znal postaviti kandidata, ki bi osovraženima predsednikoma segal do kolen.
Moj dolgoletni tovariš Slavoj Žižek se je resda pred štirimi leti malce pošalil, da bi on glasoval za Melanijinega soproga, če bi bil Američan, saj fant ne bo vpeljal fašizma, bo pa proti sebi združil levosučne. Zmotil se je: res fašizma v Združenih državah Amnezije niti ni mogoče vpeljati, vendar pa levičarji po štirih letih niso nič bolj pametni, saj kandidirajo zaspaneta Bidna, ki je že vnaprej poražen.
Melanijin mož, podobno kot svoj čas Jimmy Carter, ni sprožil nobene nove vojne, niti proti Venezueli ne, saj se je svoj čas pridno izognil celo korejski vojaški suknji. Carterja je takšen pacifizem kljub perzijskemu izzivanju na teheranski ambasadi stal drugega mandata, tako da bi tudi Melanijin soprog v drugo lahko tenko piskal in celo nastradal, če bi bilo levičarjev kaj več v hlačah. Pa jih ni. AOC je premlada za kandidatko, drugi pa so zvečine pišmeuharji, o katerih je vsaka beseda brez haska.
Ponosna na slovenske korenine
Melanija seveda ni kar tako, saj je sina Barrona naučila maternega jezika, česar v ZDA niso storile številne matere priseljenke. Dolžnost roditeljev je, da to storijo, ker je slovenski jezik najpomembnejši nacionalni simbol. Starši, ki svojih otrok ne naučijo domačega jezika, so več kot samo veleizdajalci, še posebej med Slovenci, tako prisrčno navezanimi na svojo špraho.
Kljub tem zaslugam Melanija v svoji domovini ni izjemno priljubljena. Kot ameriški državljan sem rektorju ljubljanske univerze med uradnim sestankom na rektoratu zaman predlagal, da bi njegovo institucijo ali vsaj del stavb oziroma učilnic preimenoval po Melaniji, ki je njega dni tam študirala arhitekturo. Njena slava bi ljubljansko univerzo naredila milijardokrat bolj prepoznavno po vsem svetu, s samim Melanijinim dobrohotnim imenom bi privabili množice študentov; tako bi lahko zaslužili veliko več. Tudi župan ni podprl moje ideje o nekaterih glavnih ljubljanskih ulicah, ki jih kaže poimenovati po Melaniji. Predhodnik v Melanijini Beli hiši Obama je v svoji očetnjavi Keniji požel čisto drugačno navdušenje. Melanija se je pač dala slikati brez hlač za najrazličnejše revije, kar ji zamerijo desničarji, levica pa ne mara stranke njenega soproga. Tako je največja slovenska politična priložnost tega tisočletja domala splavala po vodi zavoljo tradicionalne zaplankanosti naroda hlapcev, ki mu uspešneži ne gredo v račun.
Melanija ima Donalda gotovo pod copato, svojih Slovencev pa ne. Ko bomo čez nekaj mesecev na sončni strani Alp predsedovali svetu EU, lahko vsaj upamo na slovesen štajerski nagovor največjega slovenskega najstnika Barrona.
Žal sta Melanija in njen Barron oba odklonila položaj Bidnovega podpredsednika zavoljo preobremenjenosti z drugimi posli, zato je Biden ostal kratkih rokavov. Zakaj je Biden izbral na rovaš Črnih važnih življenj kot svojo kandidatko za podpredsednico ravno tamilsko Indijko-Jamajčanko Kamalo Harris iz Oaklanda za streljaj vzhodno čez most od mojega rodnega San Francisca? Zakaj ne raje zgovorne temnopolte Michelle Obama? Zna biti, da bi bilo dosti bolj napeto, če bi se nekdanja prva dama Michelle, ki Oba Ma, z Melanijo dajala za stolček v Beli hiši. A kar je, je. Tudi Nancy Pelosi zastopa Kalifornijo: tako smo tam vsi nekako na kupu.
Zaspani Joe Biden
Ameriške volitve so daleč največja finančna transakcija na svetu. In največji medijski dogodek, ki mu zlepa ni para. Resnične spremembe po njih pa so majhne: kljub bojeviti retoriki je Melanijin soprog napadel celo precej manj držav kot njegovi demokratični predhodniki v Beli baraki. Na videz Melanijin soprog in zaspanè Biden odločata, v resnici pa ju usmerja moštvo tisočerih dobro izurjenih strokovnjakov, ki do obisti pretehtajo vsako njuno potezo od barve kravat do govorniških poudarkov. Že zvezde roka se morajo podrejati nasvetom svojih producentov glede barve las in vsega drugega, kaj šele predsedniški kandidati vladarice sveta, ki obračajo še veliko več denarja. Politik je pač v svetu medijev zato, da resnično odločujoči prebogati mogotci lahko mirno vladajo v senci.
Seveda večina slovensko-nemških medijev podpira Bidna, podobno kot so podpirali Sadama Husseina, ko ga je napadel republikanec Bush. Tisti čas so se pošteno blamirali, ko so natolcevali neslanosti o Sadamovi mogočni vojski, ki bo dala vetra ameriškim republikancem. V resnici ne zaspani Biden ne jamajška Tamilka Kamala nimata niti toliko šans proti naši Melaniji, kolikor je pod nohtom črnega. Biden in Kamala ne moreta računati niti na večjo podporo ta čas poglavitne ameriške civilne iniciative Črna življenja so šomembna (Black Lives Matter), saj sta oba do grla vmešana v ameriški zakon o kaznivih dejanjih iz leta 1994, ki zadržuje domala vsakega dvajsetega črnca v ameriških zaporih.
Kontaminirana Kamala
Kamala in Bidnov pokojni sin sta podprla zakon o kaznivih dejanjih iz leta 1994, ki ga je podpisal predsednik Bill Clinton kot na videz velik ukrep za boj proti kriminalu. Omogočil je dosmrtno zaporno kazen za ponavljajoče se storilce kaznivih dejanj, financiral zaposlitev 100.000 dodatnih policistov in skušal omejiti nasilje nad ženskami. Kot predsednik sodnega odbora je takratni senator Joe Biden pripravil predlog tega zakona o nadzoru nasilnega kriminala, ki so ga demokrati razglasili za velik uspeh. V Združenih državah Amnezije se tega prav dobro spominjamo.
V resnici je sporni zakon prinesel množični zapor črnim Američanom, ki sedaj na vse mile viže skušajo omejiti pristojnosti policije. Biden torej nikakor ni njihov kandidat, še precej manj pa Kamala kot nekdanja kalifornijska vrhovna tožilka, nadpolicajka torej. Kamala se seveda rada udeležuje protestov Pomembnih črnih življenj, a vsi vedo, kam pes taco moli. Tudi v slovenskem parlamentu ne manjka policajev Židane stranke, tajnih in manj tajnih, med njimi celo nekdanji šef policijskega preganjanja Ciganov, ki sedaj skrbi za pravice Romov po zmagi na Židani listi. Volk dlako menja …
Melanijin soprog je bržkone zvito naplahtal demokrate, da so izbrali Bidna namesto Sandersa, saj je Biden bržkone najslabša izbira med vsemi mogočimi, še bolj zgrešen od padlega slovenskega šefa Pisanega Tišlarja. Z grožnjo odtegnitve pomoči v višini milijarde dolarjev obubožani Ukrajini je Biden prisilil k odstopu generalnega tožilca Viktorja Šokina v skladu s posnetim pogovorom Porošenka s Kerryjem dne 3. decembra 2015, kar je Melanijinega moža stalo preiskave in neprijetnega poskusa odpoklica (impeachment). V resnici pa je nasprotnike potegnil za nos, da so mu v ring poslali zaspanca Bidna, ki mu bo Melanija zlahka kos …
O avtorju:
Stanislav Južnič se je rodil in odrasel v San Franciscu kot ameriški državljan. Deluje kot raziskovalec na Univerzi v Oklahomi, ZDA.
