Piše: dr. Janez Juhant
Veliko prahu dvigajo domači in tuji levičarski medijski napadi na sedanjo vlado. Pritiski so se okrepili, odkar Janša v imenu Slovenije predseduje Svetu EU. Nekateri ljudje skušajo prikazati, kot bi bilo doma in tujini zaradi sedanje slovenske vlade vse narobe. Nasproti temu se je oglasil znani nekdanji dopisnik nemškega Frankfurter Allgemeine Zeitunga za vzhodno, srednjo in južno Evropo Karl-Peter Schwarz, zdaj »neodvisni novinar«, ki živi v Istri in dobro pozna Slovenijo. V švicarskem časniku Weltwoche, zavezanemu »demokraciji, svobodi, podjetništvu, pravni državi«, odgovarja na kritike podpredsednice evropskega parlamenta, socialdemokratke Katarine Barley, televizije ARD ter časopisov Welt in Standard na račun Janeza Janše, ki ga ima za »ključno figuro demokratičnih sprememb v Sloveniji«.Novinarjeva jasna in neposredna ugotovitev je, »da komaj kak kritik Janše zna slovensko, le redki poznajo Slovenijo iz lastnih pogledov. Svoje informacije dobivajo od slovenskih levičarjev«. Na podlagi teh evropski levičarji in njim vdani politiki postavljajo na zatožno klop Janeza Janšo. Opozarja, da se je pred dvema desetletjema zgodilo to Wolfgangu Schüsslu zaradi črno-modre (svobodnjaki) vlade, ki je postavila v ospredje interese lastne države, saj je EU uvedla sankcije za Avstrijo. Ponovilo se je Jaroslawu Kaczynskemu, Viktorju Orbánu in zdaj Janezu Janši, ker so se vsi trije postavili za nacionalne interese svojih držav. Zato bodo evropski birokrati nasprotovali Janši, ki politično brani interese posameznih članic. V nadaljevanju Schwarz opisuje zgodbo Janeza Janše, njegove zapore in iskanje pravice v prvem procesu proti četverici in montiranem procesu Patria tik pred volitvami. Predstavlja pa tudi temno plat Slovenije z nad 600 množičnih morišč in grobišč, kjer je bilo zunajsodno na krute načine, kot pravi, pobitih nad 14.000 Slovencev, okoli 20.000 nemških vojakov in civilistov, več desettisoč Hrvatov, Srbov, Črnogorcev, Italijanov in Madžarov. Ugotavlja, da se resnična prenova sodstva v Sloveniji še ni zgodila, in pove, kako se slovenski levičarji zoperstavljajo očiščenju sodstva in drugih življenjskih temeljev demokratične države. Od tod njihov gnev, saj zastopajo interese privilegirane kaste, ki se upira demokratizaciji Slovenije.
Kako različna zna biti predstavitev resničnosti! Pa poglejmo domov: npr. na slovesnost ob razglasitvi dosežkov kolesarjev v Parizu Na RTV SLO 2. Opazil sem, da komentatorji niso omenili navzočega zunanjega ministra Anžeta Logarja, ki je prišel na oder z zmagovalcem Dirke po Franciji Tedejem Pogačarjem. Predstavnika države se ob himni ne omenja, medtem ko nam RTV SLO stalno ponuja nastope levičarskih prvakov, ki nimajo kaj pametnega in koristnega povedati za državljane in državo. Slovenski katoliški tednik Slovencev v Italiji Novi glas nam v eni številki predstavlja kar več bogatih in za Slovence v tujini zavzetih in spodbudnih dejavnosti, ki jih spremlja delovna in simpatična ministrica Helena Jaklitsch. Na nacionalni RTV ne zasledim, da bi z njenimi obiski med zamejci promovirali njihovo zavzeto delovanje za ohranitev slovenskega jezika, kulture in narodnostne prirednosti. 13. 7. je minister Vasko Simoniti odprl razstavo v Bruslju in v poročilih ob 17. uri nam je RTV SLO »sporočila«, da je v okviru predsedovanja v Bruslju odprl razstavo minister za kulturo brez imena in tudi videli smo ga le zelo na daleč. Presenečen sem bil, da celo katoliški tednik Družina ni omenil navzočnosti predsednika vlade s soprogo na posvečenju celjskega škofa v Gornjem Gradu.
To so le domači odsevi tega, kar je napisal Schwartz: Slovenski levičarji, ki jim pridno pomagajo »njihovi mediji«, uprizarjajo po njih neresnični, navidezni svet in s svojo praznoto hranijo slovensko in mednarodno javnost. Ustvarjalci takega javnega mnenja skušajo boljše življenje, ki ga živimo državljani tudi zaradi te vlade, ki je naklonjena Sloveniji in Slovencem in drugim državljanom te države ter skupnemu blagru EU, popačiti in prikazati kot prav nasprotno temu, kar se dejansko dogaja. Delovanje te vlade gre v smer utrjevanja Slovenije in njenega pomena v Evropi in svetu. Za to so si prizadevali naši predniki. L. Ehrlich je dejal, da se je za to treba stalno strateško organizirati. Bogu hvala za (redke) ljudi, kot so novinar Schwartz in drugi, ki so pripravljeni zastaviti svoje ime za resnico, svobodo ter pravno in delovno kulturo. Da je pot zahtevna, kaže slovenska in mednarodna javna zmedenost, ki se ji je treba postavljati po robu, iskati resnico in braniti svobodo. Vzemimo npr. vrednotenje obiska nemške kanclerke Merklove pri ameriškem predsedniku Bidnu, ki se zdi, da odpira neoviran vpliv Rusije v Nemčiji in Evropi, tudi na škodo srednjeevropskih držav in Balkana, kar bo oteževalo reševanje teh zapletenih problemov. Očitno se (slaba) zgodovina ponavlja!
Dobro je prepoznati tiste, ki kljub nasprotovanjem vztrajajo. Četudi se komu na prvi pogled ne zdi, da imajo prav, bodo šli v zgodovino kot strategi svobode in pravičnosti. To pa je zgodba vsakega od nas. Ne (levičarsko) mlatenje prazne slame, šteje le boj za resnico in preživetje človeka in naroda zoper laž in le zasebne interese. Tako so nas učili predniki od davna. Teološki izobraženec, ki se je poklicno uveljavil na drugem področju, že desetletja kljub težavam v delovnem okolju vztraja v krščanskem prepričanju, čeprav se sprašuje, kdaj bo lahko (mirno) deloval le na svojem versko-teološkem polju. Oseba, ki mu je blizu, pa odgovarja: »To počneš že ves čas, ko kljubuješ!«
Dr. Janez Juhant je profesor, publicist in teolog.
