Materializem pomeni postavljanje materialnih dobrin in sploh telesnih potreb in udobnosti na prvo mesto v življenju, in priznati si moramo, da takšna drža in takšen odnos do življenja dejansko označuje našo dobo, in večina ima takšen način življenja za nekaj samoumevnega (in najboljšega). Vendar, ali je materializem res samoumeven?
Dalajlama, vodja tibetanskega budizma (lamaizma) glede tega pravi:«Materializem ni prava pot. Materialne dobrine ne smejo biti temelj našega življenja«. V luči te resnice je materializem napačna filozofija in zmotna življenjska usmeritev. In s tega vidika sta tako komu nizem kot kapitalizem zmotna politična sistema – ker silnice tako enega kot drugega človeka usmerjata v materializem, komunizem v imenu ideologije (marksizma), kapitalizem zato, ker za dobro delovanje potrebuje človeka – potrošnika, se pravi uživača, materialista. Zato ga neprestano bombardira, zasipa z oglaševanjem, z reklamami za to in ono, in človeku daje vedeti, da ne bo srečen, če te in te stvari ne bo imel, kupil.
Srečen, sreča: človek je dejansko tudi >bitje sreče< - ker je iskalec sreče. In v nedavnem intelektualnem dvoboju med Slavojem Žižkom, ki je branil marksizem, in Jordanom Petersonom, ki je branil kapitalizem, je bila sreča pomemben del debate, kar je logično. Človek ustanovi in zgradi nek politični sistem tudi zato, da bi bil znotraj njega čim bolj srečen. Kardelj je glede tega pisal, da sreče človeku sicer noben sistem ne more dati, vendar naj bi bil komunizem sistem, ki ustvari najboljše pogoje za človekovo srečo. Prvi pogoj zanjo pa so ravno materialne dobrine, in sistem naj bi zato najprej poskrbel zanje, ali kakor je rekel Engels:>Marx je ugotovil, da mora človek najprej jesti, piti, stanovati…<.
Torej, če sta oba misleca branila vsak svoj sistem, sta morala njegovo legitimnost dokazovati tudi s tem: koliko sreče lahko zagotovi človeku. In že na prvi pogled je bilo razvidno, da sta oba, kljub nasprotjem, pripadnika iste (zahodne) civilizacije in otroka svojega časa, za katerega je značilno, da se sreča ljudi (v neki državi) meri predvsem po BDP-ju na prebivalca, se pravi po količini dobrin, ki jih nekdo ima, po udobnostih, po količini denarja… . Sploh, oba sta pogojena podobno – glede tega.
Vendar, vsak sistem je človeško delo in gradi na človeški logiki, in tudi onadva, čeprav inteligentna, sta zgolj človeka s človeško pametjo in omejenimi možnostmi človeške misli, glede tega pa v Svetem pismu piše: >Bog pozna misli modrih, da so prazne<. In če smo pri Svetem pismu – kaj o tem pravi v njem Bog, ki je človeka ustvaril in ga (edini!) lahko zares v popolnosti pozna? Če sledimo Jezusovim besedam iz evangelija, je stvar jasna: človek naj v življenju ne bi najprej iskal materialnih dobrin, ampak nebeško kraljestvo, se pravi tisto, kar potrebuje njegova duša, to pa je Bog kot Izvor duše.
A tu se pojavi neka težava. Moderni človek nasploh bolj malo verjame v obstoj duše, kaj šele, da bi se zavedal njenih potreb. Vzrok za to je tudi v modernih empiričnih vedah, ki so usmerjene na preučevanje našega fizičnega telesa, če pomislimo na biologijo in medicino – s tega vidika je duša postala >nedokazano, nedokazljivo<. Kaj vse danes vemo o našem telesu! In kaj vse o >zdravi prehrani
Z vidika božje logike je materialistični način življenja zmotna pot. Zakaj? Ker bo človek na tej poti neizbežno razočaran, in sicer ravno zato, ker ni zgolj telo, ampak (tudi) duh, ker je duh (v telesu), je presežno bitje: po svojih hrepenenjih naravnan na neskončnost, njegov pohlep npr. ne pozna meja. Če danes doživljamo krizo okolja, je to tudi zaradi presežne narave človeka. Ko je človek v moderni dobi dobil tehniko (visoko razvita orodja), se je s tem vrgel na naravo in z njeno pomočjo začel kopičiti materialno bogastvo, in v tem svojem nebrzdanem pohlepu jo je prekomerno izčrpal in onesnažil. A kakšne večje in trajne sreče s tem ni našel, ker jo je iskal na nepravem koncu – znotraj zemeljskega.
Oba filozofa sta se na koncu morala soočiti s problematiko okolja, oba sta morala priznati, da se svet giblje v neke tvegane in nepredvidljive smeri, a pravih odgovorov nista zmogla ponuditi. In alternative svobodnemu tržnemu gospodarstvu in demokraciji res ni videti. Ali pač? Osebno jo vidim v tem: prenehati se mora zloraba tehnike znotraj sistema, ki se danes dogaja, njena zloraba v boju za Denar, v boju za Oblast (volivce), zaradi te zlorabe je danes vse sprevrženo, človek je postal sredstvo, čeprav bi moral biti cilj. To največjo pridobitev moderne dobe bi morali začeti uporabljati bolj zrelo in odgovorno, in izpeljati prehod od civilizacije >imeti in znati< do civilizacije >biti<.
Franc Bešter
