Piše: Keith Miles
Lustracije, ki so jo leta 1990 izvedli v državah, kot sta Poljska in Češka, ne moremo označiti za silen uspeh, vendar je bila vsekakor koristna. Težavo je predstavljala natančnost evidenc, saj so si zlasti obveščevalci tajne policije izmišljevali povezave, da bi dobili plačilo. Vseeno pa so bile relevantne že osnovne informacije, denimo podatki o članstvu v komunistični partiji. Pomembna dejstva so bila na voljo in v novem demokratičnem sistemu so volivci vedeli, kateri ljudje so bili visoko v sistemu in kateri so bili le njihovi lokalni sopotniki oziroma simpatizerji. Ta zadeva s sopotniki komunistične revolucije v Sloveniji ni presenetljiva, saj je komunistična partija zmagala v državljanski vojni. Poleg tega je treba omeniti, da je bila komunistična partija v Sloveniji pred drugo svetovno vojno številčno zelo majhna. Iz tega sledi, da lustracija na to skupino sopotnikov ne bi imela velikega vpliva – razen lokalnega neodobravanja oziroma zamer, saj se je za te ljudi v lokalnem okolju tako ali tako vedelo, kdo so.
Vendar pa bi morali biti podatki o tem, kdo je bil na visokem položaju, na primer v sodstvu, tajni policiji ali vojski, javno znani. Nemčija po vnovični združitvi teh podatkov ni le objavila, ampak je tudi preganjala tiste, ki so izvajali nezakonita dejanja, kot je streljanje na ljudi na notranji meji z Nemško demokratično republiko.
Za demokracijo je bilo to smiselno, prav tako kot tudi prepoved komunistične partije. Iz pepela komunistične stranke je nastala stranka Die Linke, ki se zdaj razglaša za socialdemokratsko stranko. Ampak Nemci vsaj poznajo preteklost teh ljudi. V Sloveniji pa razkrivanje takšnih ljudi ne bi smelo biti le prepuščeno Pezdirju, Dežmanu, Omerzi, Leljaku in podobnim. Za demokracijo je pomembno, da je znano ozadje vsakega kandidata. Ne mislim, da bi morali biti nekdanji komunisti, ki se potegujejo za to, da bi bili javno izvoljeni, kaznovani z odvzemom državljanskih pravic, mislim pa, da bi odločanje o tem moralo biti prepuščeno volivcem. Ne mislim, da bi morali prepovedati komunistične stranke, čeprav bi bilo to v primeru Nemčije razumljivo in smiselno, vendar tam vsaj vedo, da se je ta stranka preimenovala v Die Linke, v kateri zdaj trdijo, da so demokrati – ampak to so komunisti vedno trdili. V Sloveniji pa večina volivcev ne ve, kam so odšli nekdanji komunisti, kje so zdaj. Mladi tega večinoma jasno ne prepoznavajo. Toda vprašajte jih, ali bi glasovali za stranko ali osebo, ki je podpirala državno sponzorirane umore ali kršenje človekovih pravic. Odgovorili bi, da ne – a o nekaterih ljudeh nimajo na voljo vseh dejstev.
Na področjih, kjer volivec nima možnosti izbire, kot je na primer sodstvo, je položaj drugačen in nedavne novinarske zgodbe to jasno kažejo. To pomeni, da bi moralo biti načelo lustracije za javne uslužbence trajno. Konec koncev so javni uslužbenci plačani iz davkov. Seveda ni nujno, da bi to veljalo za vse javne uslužbence, moralo pa bi veljati za tiste, ki so na vodilnih položajih. Vem, naj bi to vsaj delno urejala zakonska regulativa o korupciji, vendar ne gre za to. Bistvo je, da javnost mora poznati dejstva. Demokracija je odvisna od odprtih informacij v vseh pogledih – razen v zvezi z nacionalno varnostjo, ki jih je treba ustrezno nadzorovati.
Hayek je dejal, da so na prostem trgu najpomembnejše informacije. V informacijski družbi poznamo vrednost informacijske tehnologije in prav zdaj smo priča izkrivljanju, ki ga v tem pogledu izvaja Rusija ob svoji agresiji nad Ukrajino. Tako kot govori Hayek za gospodarstvo in prosti trg: informacije, resnične informacije in popolna dejstva so morda najpomembnejši tudi v demokraciji.
Keith Miles je akademik, upokojeni finančnik in publicist. Je častni predsednik Društva slovensko-britanskega prijateljstva. Diplomiral je iz financ, magistriral iz filozofije (MA) ter je več kot 40 let deloval kot finančnik in revizor tako v javnem kot zasebnem sektorju, predvsem v Veliki Britaniji.
