Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Vladajoči si nameravajo dramatično povišati plače, premieru Robertu Golobu, predsednici države Nataši Pirc Musar in šefici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič za skoraj polovico, osnovna plača predsednikov bi poskočila na 8.821 evrov.
To je bila novica tedna, ki jo je objavil časopis Večer, v lastni provladnega smetarskega tajkuna Martina Odlazka. Povzela jo je večina medijev. Finančni minister Klemen Boštjančič, ki mora za te sladkosti vladanja najti tudi denar, je pozneje zanikal, da bi se to povišanje plač funkcionarjev zgodilo še v tem mandatu. Načrtov o visokem dvigu plač pa ni zanikal. In ti načrti tudi niso novost. Napovedovala je to že bivša ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik, ki so jo odnesla nakazila privatnikom. Za nagrado je dobila boljše plačano službo na državnih železnicah, s plačo na ravni, ki je za predsednike vseh vej oblasti šele načrtovana. Del zgodbe o višanju plač funkcionarjem so bile tudi obljube premiera Goloba s pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan, kako bo takoj začasno povišal plače sodnikom in tožilcem. Dokler jih močno ne poviša vsem. Tudi Švarc Pipanova je že bivša zaradi nenavadnih nakazil. Za nepremičnine.
Ti načrti vladajočih, ki so si z novim letom že podvojili proračunske dotacij svojim strankam, v novi luči pokažejo odločitev oblasti, da se ne bo držala podpisanih dogovorov z zdravniki, kar je sprožilo dolgotrajno stavko. Ali zdravnikom ne dajo, ker bi potem zmanjkalo za stranke in politike?
Še bolj kot ambicije vladajočih, da povišajo nakazila strankam in plače, pa me je ta teden presenetilo, ker je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič po tem, ko je povedala, da pričakuje takojšen odstop ustavnega sodnika Klemna Jakliča, ker je ob funkciji še dodatno delal na področju, ki mu ga zakon o ustavnem sodišču dovoljuje, zdaj javno kritizirala komisijo za preprečevanje korupcije, ker ji je pri čarovniškem procesu proti Jakliču dala dvojko.
Na KPK imajo javno že ves čas objavljeno, da za presojo nezdružljivosti dela ustavnih sodnikov po zakonu o ustavnem sodišču niso pristojni. Predsednik KPK Robert Šumi je Klakočar Zupančičevo opomnil celo, da problem ni pogum, zakonitost je problem.
Presenetljivo je bilo vse to, ker nam je pokazalo, da se iz sramot v preteklosti novi obrazi nič ne naučijo. Klakočar Zupančičeva sledi vzgledu pravosodnega ministra Goran Klemenčič, ki je javno grozil, da bodo letele glave, če sodstvo ne obsodi Igorja Bavčarja. V medijih je sprožilo huronsko navdušenje. Končno odločen politik, ki preganja kriminalce, če ti niso več v njegovi stranki. Nekaj manj pa so bili navdušeni bolj pametni med sodniki. Najbolj pametni tam pa so se samo križali, kakšni bedaki so v vladi. Končalo se je tako, da so na evropskem sodišču Bavčarju pritrdili, da je bilo sojenje nepošteno, ker je pravosodni minister javno grozil sodnikom, da bodo ob glave, če ne storijo, kar zahteva.
Zdaj glave zahteva šefica parlamenta iz vladajoče Svobode, ki bi se rada znebila ustavnega sodnika, ker ta kritizira politične čistke v medijih in drugod. Urška Klakočar nam prireja čarovniški proces. Za zdaj neuspešno.
Pravzaprav Klakočar Zupančičeva ravna huje kot Klemenčič. Pri ustavnem sodniku Jakliču ji je celo ustavno sodišče z izjavo za medije že sporočilo, da dodatno delo, ki ga je opravljal sodnik Jaklič, zakon o ustavnem sodišču dovoljuje in da ta zakon tudi nikjer ne določa, da bi tega dela ne smel opravljati kot s.p. Kar je to jasno, gre torej le še za politične očitke, da je bilo plačanih nekaj manj davkov kot bi ob plačilih na druge načine. A to, če smo pošteni, ni problem Jakliča. To je problem Klakočar Zupančičeve. Takšno zakonsko ureditev imamo. Uzakonili so jo poslanci. Ona je prva med njimi. Uporabili pa so v preteklosti te ugodnosti tudi novinarji portala Necenzurirano z nekdanjo generalno sekretarko Svobode Vesno Vuković vred. In to v časih, ko so biznisirali s Siol.net državnega Telekoma in vlekli denar preko SEE M. & C še iz GEN-I Roberta Goloba, centra Brio Klemna Boštjančiča, Gorenja…
Jakličevev s.p., ki ga je ukinil že pred afero, je bil bolj transparenten način poslovanja od drugih, ki jih uporabljajo funkcionarji za dodatna dela, saj je nakazila iz državnih ustanov na s.p.-je mogoče preveriti v Erarju. Pri nakazilih drugim to ni mogoče. Ti res delajo pod mizo. Zadnja, pri kateri se je to pokazalo, je ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je zadnjega pol leta dobivala plačila od Filozofske fakultete. Vsote so mi od tam po nekaj tednih le razkrili. V Erarju o teh plačilih, seveda, ni ne duha in ne sluha.
Ministrica Vrečko mi je po dodatnih preverjanjih in objavi zgodbe, da ima na filozofski fakulteti zamrznjeni dve zaposlitvi in da je bila plačana za še dodatno delo, očitala objavo teksta Jožeta Dežmana, ki je po javno dostopnih evidencah aprila opozoril, da dela za Filozofsko fakulteto s polovičnim delovnim časom. To je bilo sicer nelogično, ker zakon ministrom in poslancem dovoljuje dodatno delo največ en dan v tednu. Ministrica se je na pisanje Dežmana odzvala, da gre za popolno laž tovarn laži. A ni bila popolna laž. Kar je morala priznati, ko sem pozneje opozoril na dve leti star dokument vlade, kako je za dodatno delo na fakulteti vlado prosila in ji je ta to dovolila. Zdaj smo izvedeli več podrobnosti.
Pravi problem pa ostaja, ker tega, kje vse funkcionarji dodatno delajo in kdo vse jim nakazuje denar in koliko, država nikjer ne zbira. In nobenega nadzora ni. Zahteve dela medijev in vladajočih politikov, da jim mora podatke predstaviti le ustavni sodnik Jakič, ker ga ne marajo, pa veliko povedo o državi. Takšno politično obračunavanje vladajočih z ustavnim sodnikom je ogabno.
Najslabši obraz naše države.
Da je zakonodaja luknjičava, pa se je še dodatno pokazalo, ko je del ustavnih sodnikov medijem predstavil svoje dodatne prihodke, ki so bili tudi od institucij, za katere niso imeli dovoljenj za dodatno delo. Vsaj mene o teh dovoljenjih niso obvestili, ko so me o tem obveščali.
Klakočar Zupančičeva je ta teden nadgradila Klemenčičev dosežek, ko je pretil sodnikom, da bodo letele glave. Ker v parlamentu zaradi načel delitev oblasti ne smejo preverjati Jakliča, na KPK pa so ji tudi dali dvojko, je KPK očitala pomanjkanje poguma. Poguma, da bi zanjo kršili načela delitve oblasti, ki enako kot za DZ veljajo za KPK. Klakočar Zupančičeva vse to počne, ker si je večina medijev ne upa opozoriti, da sramoti državo. Kot niso Klemenčiča. Strah jih je. Ker je znano, da so vladajoči maščevalni in uničujejo kritike. Mečejo jih iz služb. Na cesto. To so storili z vodilnimi v gospodarstvu, v zdravstvu, z uredniki in novinarji v medijih, celo v kmetijstvu s spremembo zakona o kmetijski zbornici, kjer pa jim je ustavno sodišče to že razveljavilo.
Radi bi pa še v sodstvu.
Državo in razprave v njej to spreminja v zatohlo greznico povprečnežev in kimavcev. Na srečo jim povsem ne uspeva. Ljudje ne marajo enoumja. To je najbrž tudi razlog za podporo Spletnemu časopisu, za katero se zahvaljujem.
Podobnim skrajnostim smo priča tudi v zunanji politiki. Zunanja ministrica Tanja Fajon, ki je odletela kot šefica SD zaradi vpletenosti v čudna nakazila zasebnikov za nepremičnine, je na obisku na Bližnjem vzhodu razglasila, da se je država že odločila priznati Palestino. Čeprav parlament ni še nič odločil. Vlada tudi ne. Premier Robert Golob je po tem ta teden sprožil postopek odločanja o priznanju Palestine, ki se pa bo dogajal, kot je napovedal, po evropskih volitvah.
Slab vtis poskušajo popraviti veliki mediji z udarnimi naslovi, kako naša država zdaj rešuje preostanek sveta. Tanja Fajon in Robert Golob menda rešujeta Nemčijo, Francijo, Italijo, Avstrijo, Veliko Britanijo, ZDA in podobne, ki Palestine niso pripravljeni priznati, dokler se tam ne odrečejo nacističnim idejam, da je treba eliminirati državo Izrael in vse Jude tam.
Del tega je vojna, ki so jo lani sprožili Palestinci iz Gaze z brezobzirnim klanjem Izraelcev čez mejo, tudi otrok, s posilstvi deklet, zajemanjem talcev in raketiranjem. Ob ideji, da Golob in Fajonova pomagata največjim zahodnim državam, ki menda ne razumejo dogajanja, je mogoča tudi obratna razlaga, da poskušata pomagati nekomu drugemu, da se konflikt na Bližnjem vzhodu ne bi končal, kar je v interesu številnih diktatur tam okoli.
Ni težko uganiti, komu najbolj.
Vojna, ki jo je sprožil Hamas, za katerim je praviloma Iran, je bila tudi v interesu Rusije. Spomnimo se, kako se je Tanja Fajon razhudila, ko je Janez Janša še kot šef vlade obiskal Kijev takoj po napadu Rusov, češ da to ni usklajeno v EU. Čeprav je bila to odlična poteza in je Janša potoval s šefi vlade Češke in Poljske.
Vojna, ki so jo sprožili Palestinci, je pozornost Zahoda, predvsem pa vojaško logistiko ZDA, preusmerila na Bližnji Vzhod. Putin je skoraj hkrati z napadom Palestincev iz Gaze sprožil ofenzivo in v nekaj mesecih, ko je Ukrajincem zmanjkalo streliva, zavzel Avdiivko. Ni mu pa še uspelo okupirati dodatnih območij na vzhodu Ukrajine, ki je bogat z rudami in industrijskim potencialom in zaradi tega že dolgo cilj za okupacijo Rusije.
Nekoč je naša oblast s pomočjo državne NLB Iranu pomagala obiti sankcije Zahoda za financiranje obveščevalnih operacij na Zahodu. Ko so se oblasti v času vlade Boruta Pahorja po kakšnem letu, ko dogajanja več ni bilo mogoče skriti, odločile to ustaviti, se je iranski “podjetnik”, ki je prej preko NLB prelil milijardo iranskim Miki Miškam na Zahodu, preselil v Rusijo.
Da bi naše priznanje Palestine, če se zgodi, kaj veliko vplival na dogajanje na Bližnjem vzhodu, je malo verjetno. Bo pa gotovo dodatno slabilo Zahod, katerega del smo.
Kaj več kot to, pa povišanj privilegijev sami zase in preganjanja čarovnic, vladajoči pač ne zmorejo.
