Ukradeni sendvič, kar naj bi bil »družbeni eksperiment« poslanca LMŠ, maketa za 2. tir, s katero naj bi se financirala stranka SMC, honorarji politika DeSUS Petra Vilfana, izjava predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija, priljubljenost Marjana Šarca in, kakopak, večna zgodba o zdravstvu, ki je tik pred kolapsom. To so teme, ki jih je minule dni medijski mainstream prežvekoval vsak dan, dobesedno iz minute v minuto.
Ne pravim, da niso pomembne za javnost, a nekatere so tako trivialne, da si res ne zaslužijo kakšne posebne obravnave, kratka novica bi bila dovolj. Ampak to je stvar vsakega uredništva posebej, svobodne odločitve urednika, čemu bo dal poudarek in čemu ne, zato se ne bom vmešaval. Čudim se le, da je velika večina medijev z eno roko (beri: enim novinarskim prispevkom) opravila z zelo resnim opozorilom fiskalnega sveta, da je predvidena poraba v rebalansu proračuna prevelika za 270 milijonov evrov, kar lahko pomeni vračanje k strukturnemu primanjkljaju. In še ta novica je hitro poniknila, se skrila nekje na »temni« strani spleta. Kajti ob tako »pomembni« temi, kot je denimo napihovanje popularnosti premierja, o čemer so se vrstile hvale polne okrogle mize in posebne oddaje, je zastavljena ekspanzivna fiskalna politika, zaradi katere nas utegne že jeseni boleti glava, pogled v denarnico pa utegne biti vznemirjujoč. Res obrobna tema, mar ne?
Res je lepo biti Marjan Šarec, ko te ob vseh mednarodnih gospodarskih razmerah, ki so ta hip zelo nepredvidljive, napovedi pa bolj pesimistične kot optimistične, mediji ne primejo za kravateljc in povprašajo, ali obstaja načrt, če bo šlo z napovedano gospodarsko rastjo kaj po zlu. Res je sicer, da znižane napovedi gospodarske rasti še ne pomenijo avtomatično krize, toda če se malo ozremo po Evropi, je strah pred ponovitvijo leta 2008 naredil svoje: pametne države (Nemčija, Norveška) že kopičijo presežke in ustvarjajo rezerve, druge spet, kot se pač da hitro, znižujejo javni dolg (Estonija, Češka). V prihodnji krizi tiskanje denarja iz nič, s čimer naj bi spodbudili gospodarsko rast, ne bo več delovalo. Kar preberite si še enkrat komentar pronicljivega Bernarda Brščiča v prejšnji številki Demokracije, kjer lepo razloži, da ne bo prijetno za nikogar, ko bo spet počilo.
Edina rešitev za slovensko vlado, če bodo želeli ohraniti javni sektor v sedanjem obsegu in izpolniti zaveze, ki so jih očitno podpisali bodisi z zavezanimi očmi bodisi zadrogirani z oblastjo, bo v povečanju že zdaj previsokih davkov. Obdavčenje ljudi, če sledimo misli očeta klasičnega liberalizma Johna Locka, v nobenem primeru ni pravično. Toda to je bilo nekoč. Sodobni ekonomski klasični liberalci, kamor prištevam tudi sebe, smo se pač sprijaznili, da je za delovanje civilizacije in sodobne družbe obdavčenje nujno. Danes ni več vprašanje, ali obdavčiti državljane ali ne, pomembnejša je višina obdavčitve in za kaj država potem tako zbrani denar uporabi. Povedano drugače: koliko za plačane davke državljani dobijo nazaj. In Slovenija po analizi The Quality of Government Institute, ki deluje v Gothenburgu na Švedskem, spada med države, ki veliko trošijo, a zelo malo vračajo državljanom.
Samo poglejte zdravstvo, za katerega pravijo, da je brezplačno. Je centralizirano, država ima absolutni monopol, ni konkurence, da o čakalnih dobah za določene storitve, ki jih je treba še enkrat plačati, niti ne govorimo. Ni težava, da državljani z davki financiramo državotvorne resorje, kot sta vojska in policija, najbrž tudi ne šolstva, zdravstva in sociale, težava je, če se s takim sistemom ustvarja vojska ljudi, ki so odvisni izključno od proračuna. In ne gre samo za posameznike. Tudi nekatera podjetja in investicije postajajo odvisni od države. Eno je, da se človeku, ki se znajde v stiski, pomaga, drugo je, če se tega na dolgi rok prisesa na državne seske. Enako je s podjetji. Če pek iz Spodnje vasi plačuje davke za to, da država z različnimi pomočmi sofinancira peka iz Gornje vasi, ki je nekonkurenčen, je to nepošteno, niti ni pravično. In ni prav nikakršnega razloga, da bi ga financirala. Tudi ohranjanje delovnih mest ni dovolj velik razlog. Davki so namenjeni izključno temu, da se v vitki in vzdržni državi financirajo javni servisi, ki so nujno potrebni za delovanje gospodarstva in življenje državljanov. Vse drugo bi moral opraviti (prosti) trg. Tega v Sloveniji še nismo dojeli, so pa Estonci, ki so leta 2008 krizo premagali s trgom, ne z dodatnim zadolževanjem. Tudi zato je v tej baltski državi javni dolg samo devet odstotkov BDP, v Sloveniji pa znaša krepko prek 70 odstotkov. Najbrž ni treba posebej razlagati, katera država bo bolje prestala naslednjo krizo.
“Res je lepo biti Marjan Šarec, ko te ob vseh mednarodnih gospodarskih razmerah, ki so ta hip zelo nepredvidljive, napovedi pa bolj pesimistične kot optimistične, mediji ne primejo za kravateljc in povprašajo, ali obstaja načrt, če bo šlo z napovedano gospodarsko rastjo kaj po zlu.”
