Piše: Mitja Iršič
Še pred nobenimi volitvami do zdaj nisem zasledil bolj mračnjaškega občutka glede rezultata evropskih volitev med desnimi volivci, ko sem se z njimi pogovarjal na štiri oči. Ljudje so se že skoraj vdali v usodo in verjeli Medianini projekciji, da bo razmerje v dobljenih poslanskih mandatih med SDS in Gibanjem Svobodo 3:3 in da bo dva mandata dobil še novoobrazni Vladimir Prebilič, pa bomo spet prišli do tiste stare depresivne ugotovitve, da je Slovenija od povojnih dogajanj leta 1945 trajno pohabljena in obsojena na razmerje 55:45 za levico.
Pa so bili ljudje očitno preveč črnogledi. Tudi Slovenija ima svoje meje in Robert Golob jih je našel. Takšne zaušnice noben novi obraz ni dobil že zelo dolgo. Tudi LMŠ je leta 2019 dobil le dva poslanca, a takrat je bila kvazi-liberalna politična pokrajina še veliko bolj razgibana: obstajali so še SAB, (izvirni) Desus, SMC … Danes se je ves liberalni del slovenske socialistične internacionale zlil v Gibanje Svoboda, ki je na koncu dobil združen dva poslanca, na drugi strani pa je edini pravi tekmec v slovenskemu parlamentarizmu, SDS samostojno dobila kar štiri evropske poslance.
Nekaj časa je kazalo, da bo desnica zmagala celo z zgodovinskim rezultatom 6:3, a tudi 5:4 je v državi, ki je skoraj povsem ugrabljena s strani tranzicijske levice pomembna majhna zmaga na dolgi poti do normalnosti – ki bo najbrž trajala več generacij. Dodaten posladek volilnega rezultata je ta, da je povsem pogorela pro-ruska politična opcija na skrajni levi in skrajni desni (tovariški stranki Resnica in Levica). Obe skupaj sta dobili komaj 7,7 odstotka volivcev, kar je vsekakor dober signal za prihodnost. Nekateri analitiki in merilci javnega mnenja so namreč Resnici celo napovedovali preboj v Evropski parlament.
Golob je politična naravna katastrofa
Vendarle je levica skupaj s svojim medijskim establišmentom naredila marsikaj prav (oz. vsaj “handlerji” levice): podtaknil so referendume, ki bi privabili predstavnike morbidnega kulta smrti, ki se zavzema za evtanazijo, pa tudi tradicionalne volivce levice, ki jih navadno najdemo pobruhane na klopci pred “kulturnim centrom” Metelkova. Ta manever se sicer ni obrestoval, saj je o referendumih glasovalo le okrog 10-odstotkov volilnih upravičencev.
Prav tako je levica svojim naivnim volivcem ponudila cel kup fantomskih projektov (100 milijonov za stanovanja, Primorska univerza, priznanje Palestine itd). Pa še skupina faux neonacistov je njim v čast paradirala po Ljubljani in želela oblatiti desnico. Kljub temu se jim ni izšlo. Politična naravna katastrofa, katero personalizira Robert Golob in njegova instant stranka, je uspela – dve leti po prepričljivem post-koronskem zmagoslavju na evropskih volitev – izgubiti volitve v globoko levi deželi, z globoko levimi mediji in globoko levo akademijo. Romana Tomc, Branko Grims, Zala Tomašič in Milan Zver so pač veliko bolj retorično prepričljivi (in tudi priljudni) sogovorniki kot Irena Joveva, Marjan Šarec in skupina anonimnih političnih padalcev, ki jih ponuja instant stranka brez globine.
Vladajoča koalicija je tako dobila le tri glasove (Prebilič je že zamenjava), desne stranke pa pet, za las pa je ušel še šesti SLS-ov poslanec, je pa vendarle vzpodbudno, da je SLS s Petrom Gregorčičem – po letih tavanja v izvenparlamentarnem močvirju – dobila več kot 7 odstotkov podpore. Vprašanje pa je, koliko glasov je odnesla Gregorčičeva izjava, da bi izraelske voditelje poslal pred ICC, kar na desni sredini ni preveč priljubljeno stališče.
Grenko-sladke lekcije
Še vedno pa je nekaj grenkobe, iz katere se lahko desnica uči. Gibanje Svoboda in dva njena komično nekompetentna kandidata potujeta v Bruselj – kar je znak predvsem za to, da del volivcev ni mogoče premakniti, ne glede kako katastrofalno slab bo mainstream politične levice. Po dveh letih kaosa, nesposobnosti, laži, zavajanj in celo obtožb, da je srbski samodržec Aleksandar Vućić dejansko vplival na našo notranjo politiko, bi bil rezultat za Gibanja Svoboda v normalni državi 0 odstotkov. Da lahko tako katastrofalno slaba stranka, s tako kompromitiranim predsednikom dobi več kot 100 tisoč glasov, je opozorilo, da se na racionalni strani politike še ne zavedamo, da levičarji – podobno kot Rusi – dobro trpijo. In bolj kot trpijo, bolj ideološko zagreti ter zvesti bodo.
Desnim volivcem je treba dopovedati, da živimo v nevarnih časih, kjer smo tik pred tem da zdrsnemo v čisto pravi tihi fašizem. Ta mandat ima vse nastavke, da naša demokracija postane kvazi-demokracija tipa Ruska federacija in Belorusija. Se pravi tiranija, kjer volitve še vedno potekajo, a so le formalnost, celotna država pa je povsem ugrabljena in disfunkcionalna. Morda se to ne bo zgodilo z Robertom Golobom, tudi zaradi njegove operativne nesposobnosti, konfliktnost, osebne neprijetnosti in trosenja laži, a nekdo ga bo nasledil. In njegov naslednik bo podedoval mašinerijo svobodnjakov in zavedanja, da si lahko privoščijo veliko več, kot pa je bilo do zdaj razumljeno, da bodo volivci še tolerirali.
Apetit po novih obrazih
Da imajo Slovenci še vedno apetit po novih socialističnih obrazih z uradno liberalnim priokusom, je nakazal Vladimir Prebilič. Stranka Vesna je bila le kalup za njegove politične ambicije, vsi ostali kandidati pa so bili splošni javnosti neznani. Kljub temu je hitro govoreči socialist Prebilič nabral impresivnih 60 tisoč glasov, kamor se je najbrž preselil nad svobodo razočarani del levih volivcev.
Slovenci torej še vedno čakajo na naslednjega odrešenika, ki bi prišel iz levice in upajo, da se njihove kolektivistične sanje uresničijo. Državnozborske volitve bodo najbrž prej kot v dveh letih in desnica mora biti na to pripravljena. Prebilič je veliko bolj spreten govorec od Goloba, a nič manj zavajajoč in lažniv.
Volivci morajo vedeti, da smo na poti v fašizem
Na neki točki se bo morala najbrž desnica spopasti z njim in njegovim bolj taktnim in prebrisanim igranjem razrednega boja. In to v času, ko je Golobova koalicija naredila vse rusko-beloruske nastavke za samodržno demokracijo.
Pomembno je, da se ljudje tega zavedajo – zdaj se očitno še ne. Marsikateri desničar je dan preživel na soncu ali v gozdu, namesto, da bi usodo vzel v svoje roke in šel na volitve. Vsaj do državnozborskih volitev je glavna naloga desnice, da volivcem dopove, v kako nevarnih časih živimo in da je rdeči fašizem za vogalom. Tale zmaga je izvrsten obliž na rane iz leta 2022, a ne sme se končati tukaj. Je pa dober začetek.
Golob seveda ne bo odstopil, tak kot njegova francoska in belgijska liberalna kolega, je pa jasno, da je njegove politične kariere praktično konec, le da tega še ne ve.
