Piše: dr. Janez Juhant
V okviru Evropske akademije znanosti in umetnosti (EAZU) Salzburg je dekan humanističnega razreda Boštjan Marko Turk organiziral mednarodni posvet z naslovom Premislek o zgodovinskih temeljih zahodne civilizacije, sodobnih izzivih in prihodnjih smereh.
EAZU, ustanovljena leta 1990 pod patronatom dunajskega kardinala Franza Königa, zato goji krščansko humanistično dediščino. To pa je zdaj po prepričanju razpravljavcev posveta življenjski izziv za Cerkev in za človeštvo. Ali družba, prepuščena manipulaciji (sebičnih) vplivnežev, še zagotavlja te vrednote ali pa »neusmiljeno gonilo po neskončni širitvi, znanju in moči, ki ni vezano na moralne in verske korenine Zahoda, vodi k usojenemu končnemu vrhuncu?« (Žiga Turk)
Že Andrej Gosar je v 30. letih prejšnjega stoletja opozoril, da se družba ni sposobna dogovoriti za človeško reševanje izkoriščanja delavcev. Vojne in revolucije so tak dogovor le še otežile. Po sto letih je trk kultur, narodov in interesnih skupin še bolj brutalen, človek pa izgubljen v potrošniških ideologijah mehkega, žal tudi trdega totalitarizma. Ta pušča nezdravljene rane kot v Sloveniji, kjer akterji postkomunizma razmišljajo o pokopu domobrancev nekje okoli Škofje Loke, da bi spravili z dnevnega reda občutljivo temo, prizadetim svojcem in demokratom zaprli usta, v družbi pa ohranili svoje nasilne pridobitve. Nadškof Zore pa je v Šentjoštu dejal, da je treba »očistiti spomin teh ljudi …, odstraniti pljunek, s katerim so morilci opravičevali svoj zločin, za katerega so vedeli, da je zločin, sicer ga ne bi skrivali za pregrade v rudniških rovih, za miniranje kraških brezen in za zaukazan in zagrožen molk, v katerem so morale ječati tolike slovenske žene in slovenske družine desetletja in desetletja.« Ne morejo bremen revolucije v neskončnost nositi poraženci, zmagovalci pa si iz ozadja izmišljati nove laži in obraze? Enkrat je treba končati laž, ozdraviti opustošenje src, vzpostaviti krščanske vrednote ter uresničiti demokratični red.
Sodobne vojne, nasilja itd. pa nas še kar uničujejo, saj gre za ovekovečenje mrtvega teka, ki ga vztrajno vzdržujejo odločevalci v svetu, bodisi politiki, ki imajo realno oblast, oziroma manjšina, ki obvladuje bogastvo sveta in vpliva na izvajanje politik držav. Demokratom jemljejo pristojnosti pri urejanju notranjih zadev, ideološki politični botri in oligarhi pa določajo o življenju družb. Je mogoče sploh še ozavestiti ljudi? Indijska udeleženka posveta meni, da Indija še ohranja religiozna izročila in človeški potencial. Rodnost je realna moč azijskih in afriških dežel, posebno muslimanskih, ker še gradijo na družinskih oziroma v veri utemeljenih vrednotah.
Životarjenje in propadanje je problem Slovenije kot države, ki drsi vse bolj na rep držav EZ, a tudi v Evropi in svetu je vprašljiv celosten razvoj. Če ustanove ne služijo celostnemu razvoju človeka, le ohranjajo lažni sistem oziroma umiranje na obroke, kot ga opisuje Igor Torkar iz taborišča na Golem otoku. Smo v svetovnem taborišču, nadzorovani in vodeni po manipulatorjih, ki nas v prefinjenih oblikah pehajo v razgradnjo življenja, človeka in družbe. Človek je izumil znanost in stroj, zdaj ga stroj grabi za vrat in skuša uničiti (Lewis Munford). Tudi umetna inteligenca kot človekov proizvod ni samostojna resničnost, a lahko zlorabi človeka. Je to še poslednje opozorilo, da se je treba vprašati po smislu človeškega početja? Papež Janez Pavel II. je nasproti kulturi smrti postavil vrnitev k Bogu. Njegova okrožnica Človekov odrešenik daje jasno sporočilo, da je le v Kristusu rešitev. Duhovno-etični obrat k smislu, vrednotam in k Bogu je mogoč v stalni vzgoji v družini, šoli in celotni družbi. Nasilje in kopičenje materialnih pogojev (le nekaterim) se rešuje v dialogu in zahtevnih procesih vzgoje in izobraževanja k empatiji, sočutju, vzajemnosti, sodelovanju in spoštovanju človeka. Dokler ne bomo sprejeli, da so ljubezen, družina in medsebojno spoštovanje osnovni pogoj obstoja, se Slovencem in drugim narodom ne piše dobro. Kot pravi Viktor Frankl, pa je mogoče smisel in vrednote zares vzpostaviti z Bogom.
