Piše: Mitja Iršič
Golobova koalicija je v tem trentku na isti prelomnici kot Pahorjev trojček leta 2010, ko se je iz rešiteljev spremenil v skupino najbolj osovraženih posameznikov v državi.
Priljubljenost na krilih nekritičnega medijskega poročanja sicer še vztraja, a se že poznajo znaki popuščanja, ko ustvarjalci javnega mnenja počasi spoznavajo, da se dolgo ne bo dalo več za nos vleči ljudi, ki prav zdaj okušajo prve znake ekonomske resničnosti. A zakaj je pri vsaki levi vladi tako? Zakaj že vnaprej točno vemo, kaj se bo zgodilo?
Socialistom je treba priznati – ko gre za destrukcijo, nagajanje in politično manipulacijo so nenadkriljivi. Kreativnost, ki so jo kazali pri poskusih rušitve desne vlade, bi jim zavidal sam Steven Spielberg. Dve leti smo iz tedna v teden poslušali nove »ponarodele« domislice, ki so se v javnosti odlično prijele. Ljudi so prepričali, da je benigna slovenska policija, ki je naredila vse, da ne bi nikogar poškodovala, v resnici skupina krvoločnih »robokopov«, ki so nediskriminatorno »plinili« po ljubljanskih ulicah. V javnost so plasirali fantazmo, da je aplikacija Ostani zdrav del policijskega nadzora, ki ga uvajata Hojs in Janša (izjave članov takratne koalicije KUL o tem, kako ne želijo, da jim Hojs sledi, in da glede aplikacije ne zaupajo vladi, so bile pazljivo izbrane in še bolj pazljivo plasirane v javnost).
Spretno so se premikali med tem, da podpirajo ukrepe, in jih hkrati sabotirali (cepljenje je koristno, a pogoj PCT je začetek policijske države, maske je koristno nositi, a nihče jih ne bi smel zahtevati, saj je to neustavno). Pri tem so jim seveda izdatno pomagali mediji pa tudi pravosodje. A že prej so osvojili srca ljudi. Skupaj s skrajno levim izrastkom civilne družbe se jim je uspelo priključiti na vir nezadovoljstva dela prebivalstva, ki je vladi zameril, da niso smeli v sosednjo občino na čvek ali v isti občini na kavico. Koalicija KUL in civilna družba sta naredili večino fizičnega dela, Gibanje Svoboda in Resnica sta delo le dokončala, pri čemer je Robert Golob dodobra prevzel besednjak Zorana Stevanovića, mediji pa so ga normalizirali v novi obraz.
Zanimivo pa je, da se ta izredna kreativnost v destrukciji nikoli ni prenesla v kreativnost pri ustvarjanju. Lahko bi po hitrem postopku začeli graditi drugi blok krške nuklearke in iz Slovenije naredili lokalno energetsko vozlišče. Lahko bi iz skandinavskih držav in Nizozemske izluščili najboljše dele njihovih (izvrstno delujočih) zdravstvenih sistemov in jih presadili v slovenskega. Lahko bi trenutne varnostne razmere izkoristili za to, da bi nam ameriški zavezniki prodali najsodobnejše orožje po nižjih cenah.
A ne – minilo je šest mesecev, pa že po stari ljudski šegi levih vlad strmimo v rob brezna. Zdravstvo je tik pred zlomom. Gospodarske napovedi so slabe (tudi svetovne so, a pomembno je, da smo poleg Latvije primerljivo ekonomsko najmanj uspešna država v EU). Vlada gospodarstvu »pomaga« z eksplozivno kombinacijo selektivnih, slabo domišljenih subvencij, ki uničujejo prosti trg, in s strašenjem gospodarstva z višanjem korporativnih davkov. Medtem ko smo že tako kronično egalitarni, da to škoduje razvoju, vlada z višanjem minimalnih plač in nižanjem vseh drugih skrbi, da smo na hitri poti do Kube, kjer taksist in zdravnik zaslužita približno enako.
Ampak saj smo vedeli, da bo tako. Gre za globalni fenomen skrajne levice. Lula v Braziliji še ni prevzel mandata, pa že vemo, da bo gospodarsko škodljiv. Ko je Chavez leta 1998 prevzel Venezuelo, se analitiki niso spraševali, ali bo državo spravil na kolena, ampak so ugibali kdaj. Ko so graški komunisti prevzeli mestno oblast, so se pojavile stave, kako dolgo bo trajalo, preden izpraznijo mestno blagajno – na koncu je trajalo eno leto. Zakaj se torej ta neverjetna socialistična kreativnost v destrukciji ne prenese na kreativnost pri ustvarjanju? Morda zaradi tega, ker je osnovna premisa socializma destrukcija ustaljenega družbenega sistema in ustvarjanje utopije, ki v resničnem svetu ne more obstajati. In oni vedo, da ne more obstajati. Zato destrukcija, ker je to edino, kar znajo, in vedo, da njihova pot ne vodi do uspeha. Vedo, da lovijo zaklad pod mavrico. Na žalost pa nas vedno jemljejo s sabo na pot, dokler skupaj z njimi lačni in žejni ne obupamo.
