30.2 C
Ljubljana
sreda, 17 julija, 2024

Korporativizem včeraj, danes in jutri

Piše: Keith Miles

Zgodovinsko gledano se korporativizem kot gospodarski sistem v bližnji preteklosti pogosto povezuje predvsem z Mussolinijevim fašizmom. Vendar pa ima daljšo in mešano zgodovino in po mojem mnenju imajo nekatere sodobne različice protidemokratične elemente.

Korporativizem lahko opredelimo kot način organiziranja družbe, zlasti gospodarske družbe, s strani korporacijskih skupin. Odločitve nato sprejema majhna skupina ljudi, ki trdi, da te skupine zastopa. To je neke vrste aristokracija, elita, ali kot je dejal Djilas, novi razred.

Ni dvoma, da senca korporativizma visi nad mnogimi družbami in ima v sebi velik element protidemokracije.

Korporativizem ima lahko nad seboj enopartijsko skupino, kot so Hitlerjevi nacisti ali Francovi falangisti ali Mussolinijeve črne srajce ali današnja kitajska komunistična partija in Putinova Rusija. Vsi skušajo izkoristiti prednosti kapitalističnega gospodarskega sistema, vendar ohraniti nadzor prek majhne skupine »akterjev« v družbi. Ti akterji so lahko vodilni v industriji, oligarhi, delavski voditelji, mediji, akademski krogi, vojska, najvišji državni uradniki ali celo Cerkev.

To se je dogajalo že pred stoletji, ko je gospodarstvo države temeljilo na kraljevskem licenciranju ali kot v indijskem socializmu po osamosvojitvi na licenciranju proizvodnje. V novejšem času smo videli, kako ima lahko ureditev enak učinek, tako da lahko na primer lobiranje velikih korporacij v EU postane del kvazi korporativističnega sistema.

Komunistični sistemi, zlasti v nekdanji Jugoslaviji, so se razvili v obliko korporativizma, zlasti ko so vsi spoznali, da se morajo oddaljiti od vse bolj neuspešnega modela centralnega načrtovanja.

V običajnih tržno zasnovanih kapitalističnih sistemih lahko opazimo enak pojav, ki je povezan z rastjo obsega vlade in moči, ki jo imajo javni uslužbenci in elite. Z visokimi davčnimi režimi, v katerih vlada pobere več kot 35 odstotkov nacionalnega dohodka, v nekaterih primerih pa več kot 50 odstotkov, je izbira dejansko odvzeta iz rok javnosti. Javnost lahko vpliva na to, kako se stvari odvijajo, le na volitvah, ki so pogosto v razmaku štirih ali petih let. Tudi če v korporativističnem ali delno korporativističnem sistemu ni očitne korupcije, je »ekonomska teorija javne izbire« (ekonomista Buchanan in Niskanen sta veliko pisala o tej temi) pokazala, da na tiste na vrhu ali celo v središču neizogibno vplivajo njihove osebne ideje in preference. To še posebej velja za javno upravo, v kateri je nekatere uslužbence težko odstraniti s položajev. Zame klasičen primer vpliva lastnih interesov birokratov je bila graditev prve avtoceste v Sloveniji. Racionalna poslovna odločitev bi bila, da se najprej zgradi odsek od Kopra do Divače, ki je bil najtežja ovinkasta cesta za komercialni promet. Verjetno zato, ker je uglednim ljudem s prenočišči za konec tedna pomagala hitro potovati, je bil odsek Ljubljana–Divača zgrajen prvi. Večina navadnih ljudi v tistem času ni imela dostopa do vikendov. To je imelo dve posledici za komercialni promet v koprsko pristanišče – prva je bila, da je v prometu hitreje prišlo do zastoja v Divači, komercialnemu prometu pa je pomagalo, da je hitreje prišel do Trsta. To v času, ko je bila Jugoslavija gospodarsko precej zaprta, morda ni bilo preveč pomembno. Do zgraditve zahtevnega odseka Koper–Divača je minilo še veliko let. Podobno se je zgodilo v Angliji, ko je bil eden prvih zgrajenih avtocestnih odsekov od Londona do univerzitetnega mesta Cambridgea. V znani komični seriji »Yes Minister« je najvišji državni uradnik dejal, da je njemu in njegovim kolegom pomagala pravočasno priti na slavnostne večerje na univerzo.

Morda je veliko bolj nazoren prikaz rasti korporativizma odnos, ki se zdi, da ga spodbujajo na zdaj slavnem Svetovnem gospodarskem forumu. Mnogim je jasno, da je to postal prestižni dogodek za velike in dobre (in včasih tudi ne tako dobre), na katerem se družijo, vse to pa plačujejo davkoplačevalci ali korporacije. Ideja je, da se bo ta elitna skupina zbrala in izmenjala misli, da bi svet usmerila na pravo pot. Ni treba posebej poudarjati, da ni bilo mogoče predvideti finančnega zloma leta 2008, težav s svetovno pandemijo ali tveganja, da bo globalizacija odvisna od avtoritarnih režimov. Zadevna režima, Rusija in Kitajska, sta pokazala, kako nas lahko elita in korporativizem spravita v težave. Zanimivo je, da se je ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma rodil leta 1938 v Nemčiji, takrat korporativistični državi, kjer je njegov oče vodil tovarno v švicarski lasti. Kot majhen deček se je po drugi svetovni vojni hitro vrnil v Švico. Zdi se, da se njegove gospodarske zamisli dobro ujemajo z idejo korporativističnega sistema. To ne pomeni, da je kaj drugega kot demokrat, vendar pa sistem v osnovi vsebuje manj demokratičen pristop kot resnično svoboden in konkurenčen trg.

Zdi se, da je glavna prodajna točka korporativizma zamisel, da bi z omejevanjem konkurence na trgu dosegli boljšo socialno kohezijo.

To se ne obnese, saj omejuje svobodo in upočasnjuje gospodarski napredek. Veliko tako imenovanega soglasja in posvetovanja, hkrati pa ogromna moč v rokah peščice.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine