14.5 C
Ljubljana
torek, 28 septembra, 2021

Kontinuiteta socializma z dolgimi brki

Kar precej časa sem potreboval, da sem se odločil zapisati nekaj vrstic o sedaj že pokojnem Janezu Stanovniku. Verjetno tudi zato, ker je »Tine«, kot je bilo njegovo tajno ime v partizanskih časih, v drugi polovici osemdesetih let postal naslednik svojega mladostnega prijatelja Franceta Popita na funkciji predsednika republiškega predsedstva. S tem pa je postal tudi del projekta »sestopa z oblasti« in »socializma po meri ljudi«, kar je vključevalo tudi žrtvovanje: postal je namreč ena od tarč srbskih mitingašev, ki so mu na enem od shodov v Beogradu namenili tudi transparent z napisom »Čiji stanovnik si ti?« – po slovensko »Čigav prebivalec si«.

 

Zagotovo je Stanovnik znal narediti vtis – že zaradi svojih brkov, ki sicer niso bili tako dolgi kot tisti, ki jih je nosil razvpiti Simo Dubajić, pa tudi ne tako umetniško kombinirani z brado kot denimo pri avstrijskem cesarju Francu Jožefu. Ne vem več točno, kdo ga je prvi poimenoval »oče naroda«, bržkone pa je imela ta oznaka bolj propagandni značaj. Janez Stanovnik-Tine je bil sicer znan kot navdušen ljudski govornik, kar pa je veliko premalo, da bi mu lahko prilepili takšno epohalno oznako, ki si jo je v zgodovini Slovencev doslej prislužil Janez Bleiweis, čeprav je bil v polemičnem odnosu z našim največjim poetom Francetom Prešernom. V novejšem času takšnega naziva niso pripisali niti Jožetu Pučniku, čeprav je bil gonilna sila osamosvojitvenih teženj v času (nedokončane) slovenske pomladi.

Razlog, da si velja Stanovnikovo življenjsko zgodbo pogledati od blizu, je predvsem v tem, da je »Brkonja«, kot so ga klicali številni spletni komentatorji, predstavljal kontinuiteto s prejšnjo državo, poleg svojega soborca Milana Kučana, ki ga je leta 1990 nasledil na funkciji predsednika republiškega predsedstva. Tudi današnji vpis sedanjega predsednika republike Boruta Pahorja v žalno knjigo dokazuje, da se leta 1990 prelom, o katerem se sicer ves čas govori, ni zgodil. Zagotovo Stanovnik tako kot Kučan ni bil za centralizirano »Srboslavijo«, a po drugi strani ni podpiral odcepitve. Seveda moramo vedeti, kaj bi pomenila odcepitev v primerjavi z osamosvojitvijo, kot smo jo imeli: pomenila bi prelom in diskontinuiteto z dotedanjo državno ureditvijo. Jasno je, da so slovenski komunisti takšnemu prelomu nasprotovali in zvito izsilili drugo, bolj elegantno možnost: osamosvojitev neosocialistične Slovenije, ki je tako postala neke vrste »mala SFRJ«. Takšna rešitev je bila z vidika mednarodnega priznanja veliko bolj udobna in varna, a za blaginjo državljanov v resnici precej slaba rešitev.

Stanovniku je treba priznati, da svoje poti v komunistično partijo dejansko sploh nikoli ni skrival. Po družinskem deblu sicer sodi v katoliško jedro, saj je bil sam denimo pranečak ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča in bratranec zdravnika ter vidnega člana Nove slovenske zaveze, sedaj že pokojnega Tineta Velikonje, a se je v mladih letih spogledoval s krščanskimi socialisti, nazadnje pa zapustil tudi te in postal pomemben član »avantgarde delavskega razreda«. Celo v tolikšni meri, da je med drugo svetovno vojno opravljal predvsem politične vloge in konec vojne dočakal v Beogradu kot šef kabineta najbolj vplivnega slovenskega komunista Edvarda Kardelja, nato pa nadaljeval s študijem in postal diplomat pri OZN v New Yorku. Iz tega časa je znana tudi anekdota, kako se je brkati diplomat odzval na tržaško krizo, saj so Jugoslaviji požugali, češ Američani imajo atomsko bombo. Po navedbah knjige »Tito in tovariši« (Jože Pirjevec) naj bi Stanovnik na to odgovoril: »Če imajo Američani atomsko bombo, imamo pa mi partizansko!«

Kasneje pa se je »Tine« gibal na relaciji Ljubljana-Ženeva in kot eden prvih predlagal uvajanje tržnega gospodarstva v tedanjo Jugoslavijo, kar je bil dejansko že začetek uresničevanja programa ZKS iz leta 1958, ki je predvideval demokratizacijo v smislu »socializma po meri ljudi«. Po upokojitvi v OZN leta 1982 se je posvetil politični karieri v Sloveniji, kjer je bil sprva član, nato pa od leta 1988 dalje zadnji »socialistični« predsednik predsedstva. Torej formalno šef države, čeprav je glavna beseda pripadla predsedniku CK ZKS Milanu Kučanu. V smislu prehoda v »postsocialistično« družbo je bil Stanovnik zelo pripraven sodelavec, ki je znal tudi primerno »dražiti« Beograd, celo precej bolj kot Kučan. Po navedbah knjige »JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje« (Igor Omerza) pa kljub vsemu ni nikoli želel prestopiti Rubikona, ko je šlo za odnos do Jugoslavije in do njene armade. Ko je leta 1989 kmalu po svojem prihodu v jugoslovansko predsedstvo slovenski član in predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek sklical sejo na temo pomilostitev obsojencev v političnih sodnih procesih (JBTZ, primer Vllasi, itd.), srbska stran ni hotela popustiti in ni želela podpreti abolicije. Na razširjeni seji predsedstva naj bi Stanovnik, kot se spominja Drnovšek (»Moja resnica«), srbski strani vrgel v obraz: »Če se zdaj ne boste pogovarjali z nami, se boste v prihodnje pogovarjali s seperatisti.« Navsezadnje pa je za črnogorsko Pobjedo Stanovnik tudi izjavil, da bi bila odcepitev Slovenije samomor. Pazite, govoril je o odcepitvi, ne o osamosvojitvi. Podobno kot Milan Kučan, ki odcepitve nikoli ni želel sprejeti kot svoje »intimne opcije«, medtem ko se je z osamosvojitvijo sprijaznil, ker je šlo za plan B.

Po letu 1990 se je »Tine« umaknil iz javnosti, vendar samo začasno. Po ženini smrti se je znova vrnil v »prvo ligo«, tokrat kot predsednik borčevske zveze, kjer je nasledil upokojenega generala Ivana Dolničarja. Ne glede na to, da je na čelo ZZB prišel upokojeni diplomat, pa slednji ni bil prav nič diplomatski v svojih nastopih, pač pa celo bolj napadalen od predhodnika. Priznal je celo, da je za povojne poboje vedel in jih skušal opravičiti. V času, ko je Jože Možina pripravil dokumentarno oddajo »Zamolčani«, je Stanovnik sprožil tako rekoč križarski pohod proti oddaji ter njenemu avtorju. No, vseh citatov, ki jih je izrekel Stanovnik kot šef borčevske organizacije, niti ni potrebno navajati. Zagotovo pa se je zelo pogosto loteval ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana – in osebno verjamem, da je bil za Stanovnika prekop Rožmanovih posmrtnih ostankov v ljubljansko stolnico leta 2013 precej boleč dogodek. Stanovniku je šlo pri utemeljevanju Rožmanove domnevne »fašistične usmerjenosti« na roko predvsem posledice več desetletij trajajoče indoktrinacije, ki je zavedla celo številne katoličane, ki verjamejo, da je škof Rožman leta 1945 »pobegnil« (kar sicer ni res, saj je bil vpoklican v Celovec, od tam pa se ni več mogel vrniti nazaj v Ljubljano, čeprav si je to zelo želel). Indoktrinacija je tako močna, da je sovraštvo do škofa Rožmana precej večje kot denimo do generala Leona Rupnika. A nekaj je jasno: kdor dobro pozna Rožmanovo življenjsko zgodbo, je bila slednja že v času mladosti zaznamovana s križem – ta križ je bil povezan z izgnanstvom, številnimi klevetami in lažmi, ki se širijo še danes (celo o tem, kako je osebno pobijal ujetnike in s pištolo streljal v ljubljanski stolnici v opozorilo vernikom, naj si ne drznejo sodelovati z OF). Tisti, ki jih širijo (in Stanovnik je bil med njimi), seveda nočejo videti, koliko obsojencev je pred smrtjo rešil škof Rožman, ko je posredoval pri okupatorskih oblasteh. Rožmanovo življenjsko pot je sicer dobro orisal duhovnik Aljaž Kraševec v magistrskem delu o teologiji križa škofa Rožmana, povzetek je objavljen v najnovejši številki Glasnika Kraljice miru (TUKAJ).

Po zadnjih podatkih bodo Janeza Stanovnika pokopali z vojaškimi častmi. Tudi to nekaj pove o kontinuiteti s prejšnjo državo ter o tem, da se odcepitev v resnici ni zgodila. DNK zapis Slovenije je žal še vedno enak jugoslovanskemu. Tudi po odhodu brkatega revolucionarja se torej nadaljuje kontinuiteta socializma v novi preobleki.

Zadnje novice

Sorodne vsebine