Piše: Aleksander Rant
Slovenska levica in z njo povezane stranke imajo strašno nesrečo. Skozi ves mandat se trudijo prepričevati volivce, pišejo programe, se zaklinjajo proti Janši … vse zaman. Kajti globoka država jim kak mesec ali dva pred volitvami pove, kdo bo šef. Spomnimo se Socialnih demokratov, ki so vlado vodili od 2009 do 2011. Bili so na vrhuncu moči, Borut Pahor je bil predsednik vlade, na volitve so šli, ko je finančna kriza že nekoliko popustila oziroma so ljudje pozabili, da so zanjo krivi tudi vladajoči. A glej ga, zlomka, strici in tete niso romali na sedež SD, pač pa na ljubljanski magistrat in novega mesijo – Jankovića – prosili, naj bo premier. SD je takrat sprejela vlogo druge violine. A Janković ni bil odrešenik, saj ni niti sestavil vlade. Sledil je drugi, kratki, mandat Janeza Janše.
Ko je Janša državo rešil pred bankrotom, je oblast prevzela Alenka Bratušek in Slovenijo zadolžila do onemoglosti. Rešila je banke na škodo ljudi, to pa je tudi vse. In ko je bila Alenka na vrhuncu moči, so prišle volitve. In spet ni bila v ospredju, prišel je namreč odrešenik Miro Cerar. Stranki SD in SAB sta sprejeli vlogo druge violine. Cerarju je do zmage pomagalo tudi dejstvo, da so predsednika SDS nezakonito zaprli dva tedna pred volitvami. Nato so minila štiri mučna leta, ko se ni naredilo nič, razen kakšna občasna maketa. Maketa Cerarjeve vlade je razpadla in spet smo šli na volitve. SMC kot najmočnejša stranka je morda upala, da bo ohranila primat. A glej ga, zlomka, strici so se tokrat odločili, da Slovenija potrebuje komedijanta iz Kamnika. In tako smo dobili Marjana Šarca. Stranke SD, SAB in SMC (takrat še pod Cerarjem) so krotko sprejele vlogo druge violine.
Kolerični Šarec pa ni zdržal niti tako dolgo kot Cerar. Od mandata se je poslovil po dveh letih in dejal, da z Bratuškovo, Mescem, Židanom in s Cerarjem ne more delati. Nato smo dobili zdajšnjo vlado.
Golob gre po poti Šarca
Spet se bližajo volitve in stranke na levici so bile v polnih pripravah na vnovični naskok na oblast. V Socialnih demokratih so dejali, da bo Tanja Fajon predsednica vlade. Tudi Šarec se ni vdal in je dejal, da bo vlado sestavil tisti, ki bo zmagal (seveda ne relativno, pač pa v krogu koalicije KUL). Tudi Luka Mesec je bil prepričan o dobrem rezultatu, da Bratuškove niti ne omenjamo. A glej ga, zlomka, četrtič. Tanja Fajon ne bo predsednica vlade, Marjan in Alenka bosta najverjetneje izpadla iz parlamenta, Mescu pa je razpadla stranka. Zakaj? Ker so strici dejali, da bo predsednik vlade Robert Golob. SD, SAB, LMŠ in Levica so ponižno sprejele vlogo druge violine, le da bodo tudi zanje kakšne funkcije. Čez noč je Golob postal najbolj priljubljeni politik (čeprav sploh ni politik), celo bolj priljubljen od Pahorja. Mediana mu je namerila zmago na volitvah, tako kot so jo namerili tudi Šarcu, a je na koncu dobil le 13 odstotkov glasov. Gostil ga je Marcel Štefančič, bil je na televizijah, imel je okrogle mize. Strici so rekli, da bo šef Golob. Človek brez znanja, brez programa, brez stranke, brez članov, brez vsebine, a vsaj s prilagodljivo moralo, kar je nujno za premierja na levici.
In tako do leta 2026, ko bomo zapisali, da so SD, SAB, LMŠ, Levica in Gibanje Svoboda pristali na vlogo druge violine. Edina neznanka je, kdo bo takrat novi mesija. To je modus operandi globoke države. Škoda je predvsem strank, ki imajo preteklost, kot so denimo Socialni demokrati. Imajo mrežo, imajo kadre (kakršni koli že so), imajo neke vrste program. To je veliko več, kot ima Golob. Imajo tudi člane, ki so se pripravljeni pogovarjati čez sredino, le da ti ta čas niso v vodstvu stranke. Vprašanje je torej preprosto. Zakaj se v Socialnih demokratih pustijo poniževati nekemu Robertu Golobu? So komu kaj dolžni?
