Piše: dr. Metod Berlec
Moram priznati, da mi gre pošteno na živce sprenevedanje oz. vpitje levičarjev, ki ga slišimo v zadnjih dneh.
Češ, »prihaja strahovlada«, »prihaja medijsko enoumje«, »Janševa vlada bo skušala finančno izčrpati RTVS« in podobno. Le kje so bili, ko nas je prejšnja Golobova levičarska vladajoča koalicija na vsak način skušala utišati; tako finančno kot z inšpekcijami in tožbami. Samo zato, ker smo si jih drznili kritizirati, ker smo imeli drugačno mnenje oz. stališče od njih in ker nismo bili pripravljeni peti v zboru režimskih apologetov. Ustanovili so celo posebno parlamentarno preiskovalno komisijo za obračun z mediji, ki jim nismo bili po volji. Najprej jo je vodila Mojca Šetinc Pašek, nato Tamara Vonta. Komisijo, ki je – kot danes dobro vemo – nezakonito preiskovala naše poslovanje, pridobila vse naše finančne podatke, vpogledovala v račune, zasliševala poslovne partnerje ter pritiskala na oglaševalce, ki so si drznili oglaševati pri nas, in odganjala tiste, ki so to šele nameravali. To so bile metode politične policije – skoraj take kot v prejšnjem totalitarnem režimu, ki ga je Slovenija formalno zapustila pred več kot tremi desetletji, mentalno pa očitno še vedno ne.
Zato je danes toliko bolj neverjetno, skoraj groteskno, ko ti isti ljudje kričijo, da sedanja desnosredinska koalicija uvaja »politično policijo«. Resnica je preprosta: zlorabe so se dogajale pod zdaj že nekdanjim zakonom, ki je omogočal, da so preiskovanci z ustavnimi pritožbami mesece ali leta blokirali delo komisij. Nova novela zakona o parlamentarni preiskavi to protiustavnost odpravlja, uvaja pravno varstvo in preprečuje zlorabe, kakršne so se dogajale v prejšnjem mandatu. To poudarjajo pravniki, poslanci in celo nekateri nekdanji člani preiskovalnih komisij, ki priznavajo, da je bil prejšnji zakon pisan za politične manipulacije. Zdaj, ko te možnosti ni več, je nastala panika. Referendumska kampanja proti noveli ni boj za človekove pravice, temveč boj za ohranitev privilegijev. Gre za poskus, da bi se preprečile preiskave o podjetju Gen‑I, energetiki, financiranju nevladnih organizacij in levičarskih medijev – preiskave, ki bi lahko razkrile neprijetne resnice še pred naslednjimi volitvami. Zato se danes dogaja to, kar se vedno zgodi, ko se komu maje stol: ustvarjanje strahu, izmišljanje groženj in kričanje o »politični policiji«, čeprav so prav oni tisti, ki so jo dejansko izvajali. Absurdnost njihove sprenevedave retorike je več kot očitna.
Tisti, ki so sami brskali po bančnih računih zasebnikov, zdaj govorijo o varovanju zasebnosti. Tisti, ki so zlorabljali parlamentarne komisije za politične obračune, zdaj svarijo pred »grobo prevlado večine«. Tisti, ki so izvajali politične pritiske na medije, zdaj govorijo o svobodi. To je obrat logike, ki ga lahko izvede le nekdo, ki misli, da je narod naiven. A narod ni naiven. Vsaj upajmo tako. In ne pozablja. In ne pristaja na to, da se tisti, ki so sami delovali kot politična policija (po zgledu svojih ideoloških prednikov), danes razglašajo za varuhe demokracije.
