»To se ne dogaja niti v Belorusiji! Policija na avtobusih uklepa naše otroke zaradi nenošnja mask?! Medtem pa “prvorazredna” ministrica brez zaščitnih ukrepov ogroža zdravje vseh ostalih udeležencev dogodka. Da ne omenjam, da od otrok in učiteljev zahteva, da v šolah 8 ur nosijo maske! Koliko časa boste to še dopuščali v NSI, SMC in Desusu?«
Avtorica zapisa, ki ste ga pravkar prebrali, ni nek navaden smrtnik, pač pa nekdanja premierka in do nedavnega celo ministrica za infrastrukturo, sicer pa prvakinja svoje »lastne« stranke Alenka Bratušek. S tem zapisom se je odzvala na nedavni incident, ki se je zgodil na avtobusu, ker ena od najstnic, za katero se je kasneje izkazalo, da je mladoletna, ni hotela upoštevati navodil glede zdravstvene varnosti v javnem prevoznem sredstvu, kar vključuje tudi (priznam, tudi zame neprijetno) nošenje maske. Ker je neupoštevanje navodil preraslo v dokaj brutalno verbalno obračunavanje, je v dogajanje posegla policija. Dogodek je po zaslugi družbenih omrežij hitro postal viralen, kot se temu reče v sodobnem jeziku, nanj se je zelo hitro odzvala tudi politika – ker se je slučajno v istem času v past ujela ministrica za izobraževanje, znanost in šport, ki v zaprtem prostoru ni nosila maske, kar smo lahko na lastne oči videli tudi na televizijskih ekranih.
Osebno niti najmanj ne dvomim, da ni šlo za slučajno sočasnost obeh dogodkov, ampak za namerno insceniran incident, ki je nekomu prišel zelo prav. Zapis Bratuškove to potrjuje. In kar naenkrat je Slovenija policijska država, hujša od Belorusije – in to zgolj zaradi dolgočasne provokacije neke mladoletnice, ki je verjetno preveč resno vzela vse tisto, kar v javnosti govorijo Marko Potrč, Werner Brozović, Tanja Ribič in še nekateri influencerji iz sveta popkulture. V zadnjih tridesetih letih se je v naši državi zgodilo že več sto incidentov, v katerih je policija ravnala precej bolj sporno kot v tem primeru. Ali pa ni posredovala takrat, ko je bilo res potrebno. Na primer, če bi dosledno sledili ukrepom in zakonodaji s področja shodov, bi morala policija razgnati udeležence prvega kolesarskega protesta (in seveda vse nadaljnje), saj noben od teh shodov ni bil prijavljen. Kljub temu pa so mednarodne nevladne organizacije z levičarskim pedigrejem in Sorosovo finančno podlago v svojem poročilu zapisale, da je slovenska oblast pandemijo covid19 izrabljala za krčenje pravic in svoboščin, celo pri pravici do javnega zbiranja. Čakajte malo, koga vlečete za nos?
Kar se tiče javnega prevoza, sem doslej na njem doživel že marsikatero neprijetnost, zaradi katere sem se čutil celo osebno ogrožen. Denimo, pred nekaj leti sem se v večernih urah odpravil na avtobus za Zagreb, ki je nato odpeljal s centralne avtobusne postaje v Ljubljani (pustimo ob strani dejstvo, da ta objekt nikakor ne more biti v ponos prestolnici neke evropske države in da se »naprednemu« ljubljanskemu županu, ki prestolnici vlada že skoraj poldrugo desetletje, očitno prav nič ne mudi s tem projektom – važno je, da imamo Stožice, nje!). Na skoraj praznem avtobusu si žal nisem smel izbirati sedeža sam, čeprav bi to lahko dopustili, saj je bil osrednji del avtobusa povsem brez potnikov. Tako pa sem bil prisiljen sedeti skoraj zraven nekega dokaj mladega človeka, na videz azijskih korenin. Videti je bil miren, vse dokler ni do njega prišel sprevodnik, ki je pregledoval vozovnice. Takrat pa se je s strani mladega potnika usulo. Začel je besno protestirati (sicer v angleščini), histerično kričati in se prepirati s sprevodnikom. Osebno mi ni bilo jasno, za kaj je šlo, je bila pa situacija silno neprijetna, ker sem že mislil, da bo začel v ihti mahati okoli sebe in bi tudi sam dobil kakšno »na gobec«, ker sem bil v neposredni bližini. K sreči se je vse dobro končalo, policija pa tudi ni posredovala. Je bila pa vsa stvar zame zelo neprijetna. S to izkušnjo, ki pa žal ni bila edina neprijetna, želim seveda spomniti, da dokaj agresivni izpadi posameznih potnikov niso šala. Podobno izkušnjo sem doživel tudi ob vožnji z vlakom v Celje, ko se je eden od potnikov obnašal agresivno. Na postaji v Celju ga je nato pričakala policija. Takrat seveda nihče ni govoril o policijski državi in o političnem nasilju.
Alenka Bratušek seveda še zdaleč ni edina, ki se spreneveda ob očitno zrežiranem incidentu na avtobusu pri Vranskem. Je pa njeno omenjanje Belorusije v tem kontekstu naravnost patetično in tudi žaljivo do vseh žrtev Lukašenkovega režima. Torej, še pred desetimi meseci je bila Slovenija zgledna članica EU, sedaj pa je druga Belorusija? Mar res? Mene seveda zanima, kako bi na njene besede reagiral zgodovinar in publicist dr. Aleš Maver, eden redkih, ki je zelo resno pristopil h komentiranju in analiziranju beloruske krize. Zagotovo mi dejstvo, da ministrica, pristojno za šolstvo, na javnem dogodku ni nosila maske, ni všeč – za to pač mora prevzeti odgovornost. A hecno je, da se Olimpijski komite Slovenije istočasno sklicuje na to, da se je pri organizaciji prireditve dosledno ravnal po navodilih NIJZ, torej tudi vlade, ministrica pa naj bi jim celo verjela. Konfuzna zgodba, kjer je voda napeljana na mlin tistih, ki nasprotujejo nošenju mask in istočasno trdijo, da je covid19 samo izgovor za domnevno totalitarne pretenzije Janševe vlade. In tudi to je razlog več, da je bil incident na avtobusu povzročen namerno, nato pa so ga vrgli medijem kot kost lačnim psom. Vreščeča najstnica, ki je nato postala domnevna žrtev politično motiviranega policijskega nasilja, je postala kolateralna žrtev političnega projekta »osveščanja državljanov«.
Sicer pa, ključen stavek Bratuškove se skriva na koncu zapisa, saj vse tri preostale koalicijske stranke sprašuje, do kdaj bodo to še dopuščali. Jaz pa se sprašujem, koliko časa bomo še dopuščali njene lastne neumnosti, za katere je žal tudi avtor teh vrstic naredil nekaj reklame…
