Piše: Bogdan Sajovic
Obglavljenje velenjskega Titeja je vrglo podalpske boljševike vseh petdesetih odtenkov rdeče v blaznost. Že deset dni tako poslušamo slavospeve Titeju, partizanom, kulturnozgodovinski dediščini in avtorju kipa Antunu Augustinčiću.
V talent Augustinčića se ne bi spuščal, dalo pa bi se kakšno reči o njegovi morali. Pred vojno se je namreč hudo angažiral pri izdelovanju kipov v slavo dinastije Karađorđević, saj je upal, da bo postal dvorni kipar. Potem ko mu je to spodletelo, tudi zaradi propada kraljevine, je skušal postati dvorni kipar poglavnikovega režima. Med drugim je izdelal poprsje poglavnika Pavelića (ki je po vojni skrivnostno izginilo) ter predstavljal NDH na mednarodnih kulturnih razstavah. Recimo v Benetkah, kjer je bil pokrovitelj razstave sam duce Benito Mussolini.
V zadnjem obdobju vojne je Augustinčić nekoliko poniknil in ob »osvoboditvi« izplaval kot udeleženec NOB. Ni sicer odšel dejansko med gošarje, jih je pa menda od doma »idejno podpiral« in tudi doniral nekaj denarja (iz poglavnikovih honorarjev) za »našo stvar«.
Takoj se je tudi vrgel v delo in začel ustvarjati spomenike v slavo partizanov, sovjetskih osvoboditeljev, najzaslužnejših tovarišev in kakopak Broza. Uspelo mu je, postal je dvorni kipar režima, za nameček pa še predstojnik zagrebške Akademije likovne umetnosti.
Postal pa je vsaj soavtor zgodovinske, čeprav ne tudi najbolj kulturne stvaritve. Leta 1947 se je pogovarjal s hrvaškim policijskim ministrom Ivanom »Stevom« Krajačićem, ki so mu tovariši dali vzdevek Kultura, ker se je raje kazal v družbi umetnikov kot proletarcev. Augustinčić je potožil tovarišu ministru, da težko dobi kvalitetne bloke marmorja za svoje stvaritve. A imel je idejo. Dejal je, da obstaja nahajališče prvorazrednega marmorja, iz katerega so nekoč nastajale tudi stavbe, kipi in druge umetnine v Benetkah. Vendar pa nahajališče ta čas ne deluje − lomljenje težkih blokov marmorja je že tako trdo delo, vremenske razmere na nahajališču pa to še potencirajo. Poleti je namreč peklenska vročina, pozimi pa leden veter reže do kosti. Delavci zato zahtevajo tako visoko plačilo, da je izkoriščanje nerentabilno. Vendar je imel Augustinčić rešitev: če bi poslali na delo zapornike, ki bi jih »plačali« le s hrano, bi bilo to lahko rentabilno. Kot dodaten plus pa je še to, da gre za otok in je pobeg praktično nemogoč.
»Kultura«, ki je kot nekdanji komandant Ozne imel izkušnje tako v množičnih pokolih kot tudi pri organizaciji koncentracijskih taborišč, je zagrabil idejo in jo prenesel šefu Udbe Rankoviću. Rojeno je bilo taborišče Goli otok.
Ironija je, da je skozi to kaznilnico prešlo kakšno 3.800 strmoglavljenih funkcionarjev KPJ, mnogi med njimi stari predvojni komunisti in celo udeleženci oktobrske revolucije. Poleg njih tudi okoli 22 tisoč partizanov, med katerimi je bilo približno 1.600 prvoborcev − nosilcev spomenice 1941. Zaradi nasilja, težkega dela in ostrih vremenskih razmer so nekateri tam izgubili tudi življenje, prav vsi pa so se vrnili z otoka psihično in fizično zlomljeni. Po drugi strani pa so se zato borili, le da niso računali, da bi lahko kolesje zagrabilo tudi njih.
Augustinčić je tako prišel do marmornih blokov za svoje stvaritve v slavo revolucije. In bronasti velenjski Titej je odlit po predlogi, ki jo je izklesal Augustinčić iz golootoškega marmorja, izkopali pa so ga tisti, ki jih je na prisilno delo poslal Brozov režim.
