14.6 C
Ljubljana
sreda, 21 aprila, 2021

Keith Miles: Cilji

Piše: Keith Miles

Zdi se, da človeštvo potrebuje cilj, »stvar«, ki se ji ljudje zavežejo, so ji predani in so se zanjo pripravljeni boriti intelektualno in včasih tudi fizično. To željo uresničujejo na različne načine. Lahko gre za predanost v odraslem življenju kot na primer pri menihih ali redovnicah, zdravnikih, znanstvenikih ali tistih, ki se posvetijo dobrodelnosti.

Toda včasih se zgodi nasprotno, pojavijo se »uporniki brez razloga«, kar pomeni, da niso zadovoljni z družbo, a nimajo jasnega cilja. In včasih gre za čudno kombinacijo obojega. Kaže, da zaradi upadanja verskih obredov, še zlasti v naprednih državah, mladi iščejo cilje, svojo »stvar«, na kvazireligiozen način. Tovrstne skrajnosti lahko vidimo na demonstracijah, ki se včasih odvijajo neracionalno. Na primer, ko skrajneži, ki se borijo za dobro živali, nastavljajo bombe ali nadlegujejo znanstvenike, ali pa podnebni aktivisti, ki, če so premožni, z zasebnimi letali letajo na svoja srečanja in z enim takim letom spustijo v ozračje več CO2 kot bi ga večina nas v enem letu.

Očitno obstaja jasna razlika med cilji, ki so konstruktivni, cilji, ki so neškodljivi, in cilji, ki so destruktivni.

Primer neškodljivega smotra je fanatična in vsesplošna podpora neki športni ekipi, popskupini ali filmski zvezdi. Ali denimo umetniki, ki so potopljeni v svojo umetnost. Ti postanejo negativni le, če zaradi svojega cilja začnejo zanemarjati svoje dolžnosti do družine ali prijateljev – ali do sebe, če zaradi svoje »stvari« začnejo opuščati delo ali izobraževanje.

Za destruktivno »stvar« gre takrat, ko ljudje z njo postanejo tako obsedeni, da zaradi nje začnejo delovati nasilno oziroma nezakonito. Zgoraj sem že navedel primer ekstremistov, ki se borijo za dobro živali, še en primer pa je, ko se ljudje pridružijo oziroma delajo za politični sistem, ki verjame v nasilje, kot so komunizem ali fašizem ali celo militantna religija. Takšne vrste cilji predpostavljajo vsiljevanje svojih pogledov večini. Nekaj pionirskih komunistov, ki so bili idealisti, je doživelo razočaranje, ko so spoznali metode sistema, in so partijo zapustili – ali pa so bili iz nje vrženi, na primer Angela Vode ali Milovan Đilas.

Konstruktivni cilji so večinoma verski ali dobrodelni, včasih politični, včasih znanstveni. Praviloma pritegnejo tiste, ki globoko verjamejo v »stvar«, in tiste, ki prostovoljno posvetijo svoje življenje tem ciljem, hkrati pa tudi pritegnejo številne druge, in sicer kot podpornike, kot ljudi, ki verjamejo v njihova prepričanja. Poleg tega pritegnejo tudi tiste, ki sicer niso popolnoma predani, vendar pa so radi del procesa. Domoljubi so konstruktivni verniki v »stvar’«in jih ne gre zamenjevati z nacionalisti. Tudi konservativci, ki so včasih napačno ocenjeni kot negativni, praviloma sodijo v to kategorijo, ker verjamejo, da bodo ohranili najboljše od podedovane tradicije in strukture, vendar sprejemajo, da je sprememba lahko dobra.

Včasih pride do zmede, v katero kategorijo spadajo kateri od entuziastov. Tako obstajajo podnebni aktivisti, ki so obsedeni s »stvarjo« in prepričani, da je vse, kar je naredil človek, v mnogih pogledih destruktivno. Toda tudi tisti, ki sprejemajo dejstvo, da se podnebne spremembe dogajajo in da gre za mešanico razlogov, imajo legitimen in konstruktiven razlog za boj.

Lahko najdemo še druge primere deloma destruktivnih in deloma dobrih smotrov, kot so militantna evangelizacija Katoliške cerkve v začetkih kolonializma v Južni Ameriki in nekatere protestantske sekte v Severni Ameriki, ki so želele katoličane zadržati zunaj političnih struktur.

Letos bo minilo 30 let od razglasitve neodvisnosti Slovenije; lahko rečemo, da je bila to za številne Slovence plemenita »stvar« oziroma cilj verjetno več kot sto let. Če se navežem na začetek te kolumne – to je bil cilj, ki so se mu mnogi zavezali in se bili pripravljeni boriti zanj intelektualno in tudi fizično. Kar zadeva veliko večino državljanov Slovenije, to ni bil zmeden, ampak jasen in konstruktiven cilj.

Danes pa razmišljam predvsem o enem zmedenem smotru, in sicer v zvezi z Evropsko unijo. Ali jo večina državljanov v EU in v Sloveniji vidi kot nekaj, »za kar je vredno umreti«? Večina verjetno ne, toda manjšina njen razvoj vidi kot kvazireligiozen cilj in sprejema morebitno uničenje nacionalne države in nacionalne suverenosti. Po mojem mnenju ima večina Slovencev do tega cilja močne zadržke, zlasti zato, ker so si več sto let želeli in upali, da bodo dosegli samostojnost, kar jim je uspelo leta 1991.

Keith Miles je akademik, upokojeni finančnik in publicist. Je častni predsednik Društva slovensko-britanskega prijateljstva. Diplomiral je iz financ, magistriral iz filozofije (MA) ter je več kot 40 let deloval kot finančnik in revizor tako v javnem kot zasebnem sektorju, predvsem v Veliki Britaniji.

Zadnje novice

Sorodne vsebine