Piše: Borut Korun
Evropa in naš odnos do življenja in smrti je rezultat kulturne evolucije, ki je izhajala iz krščanskih in antičnih temeljev. Bistvo krščanskega nauka predstavlja deset Božjih zapovedi med katerimi se peta glasi: Ne ubijaj! Iz antike pa bom citiral Hipokrata. V njegovi prisegi piše: Prisežem na Apolona Zdravnika in Asklepija in Higiejo in Panakejo … da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel …
Vem, da so tako v antiki kot v krščanskem času tudi pobijali, da so bile vojne, da so zasužnjevali ljudi, sežigali čarovnice in podobno. To se je dogajalo in marsikaj slabega se dogaja še sedaj. Vedno smo na robu. Ampak bistveno je zdravo jedro naše civilizacije, ne njeni odkloni. Zaradi tega zdravega jedra smo doslej vedno našli pravo pot. V zahodnem svetu smo odpravili smrtno kazen, izogibamo se vojnim spopadom, če se le da, obsojamo vsako krutost. Ne sekamo rok in nog, ne mečemo ljudi z minaretov, ker so homoseksualci. Tudi nad živalmi ne dovolimo krutosti. Poskušamo razumeti tudi zločince – včasih celo preveč. Humana družba smo postali, ker je jedro naše civilizacije humano. Ta osnovni princip se je nekajkrat zamajal in nekateri družbeni pojavi so ogrozili te temelje: nacionalni socializem, komunizem in sedaj – sociološka okužba, ki utegne ogroziti ves svet – kulturni marksizem. V Sloveniji smo priča pravemu cunamiju uničevanja postulatov naše družbe – uničenje družine, njena relativizacija, napadanje simbolov osamosvojitve in sedaj napad na naše razumevanje življenja in smrti. Gre za prizadevanje, da bi uzakonili evtanazijo – oziroma pomoč pri samomoru.
Na prvi pogled je videti, da zakonodajalce vodijo humani cilji. Nekateri ljudje dejansko trpijo neznanske muke in mogoče si kdo celo zaželi umreti, končati trpljenje. Ampak na vsakega takega posameznika jih pride 1000, ki si ne želijo umreti, ki upajo do konca, ki raje trpijo, kot da bi izginili v nič.
Seveda pri snovalcih tega zakona ne gre za humanizem, za razumevanje trpečih, za pomoč takim, ki so izgubili vsako upanje. Tak civilizacijski odklon delajo namerno, vedé, je del njihove agende uničevanja tega sveta in njegovih osnov. Uničujejo naše temelje.
Prav zaradi Hipokrata, ki seveda v svojem času ni bil osamljen, je vsakomur jasno, da ti bo zdravnik v vsakem trenutku pomagal, da bo naredil vse, da te bo obdržal pri življenju. V zdravnikove roke, zaupajoč njegovim humanim in humanističnim ciljem, polagamo svojo usodo, ko nam je najhuje, ko se nam zgodi nesreča ali nas napade huda bolezen. Tako čutimo in zaupamo sedaj.
Kakšne pa bi bile posledice zakonske odločitve, kjer bi se vloga zdravnika tako drastično spremenila?
Za »pomoč pri samomoru« bi bila sicer potrebna odločitev trpečega, toda dejanje samo bi omadeževalo zdravnika, izničilo bi njegovo posebno poslanstvo, njegov posebni družbeni položaj, predvsem pa bi bistveno zaznamovalo odnos med bolnikom ali ponesrečencem in zdravnikom.
Pomislimo samo, kaj vse je krožilo in še kroži v medmrežju in med ljudmi o cepljenju, kakšne zgodbe o svetovni zaroti proti človeštvu so nastale zaradi cepiva zoper bolezen, ki je grozila postati nova kuga. In kaj vse si bodo ljudje mislili, pisali in govorili, kaj vse si bodo izmislile pregrete glave, če bodo zdravniki v resnici lahko tudi končali naše življenje?
Pomagajo ti nekaj časa, dokler se jim splača, bodo začeli govoriti, potem te pa ubijejo. Kdo si bo še želel biti poslan v bolnišnico? Kdo bo še verjel, da bodo zdravniki naredili vse, da bodo uporabili najdražja zdravila, ko bi bilo treba, ko boš star in bolan? In tudi kak zdravnik bo včasih res pomislil, če se še splača truditi, ko pa je blizu tega, da uporabi poslednje zdravilo – evtanazijo. Tudi zdravniki so kljub vsemu samo ljudje. Ljudje pa smo, tako nas uči zgodovina, pogosto zdrsnili čez civilizacijski rob.
Prav zaradi tega pa moramo imeti absolutna nedotakljiva civilizacijska načela, ki so aksiom našega ravnanja in delovanja. Če jih bomo razvrednotili, če bo vse relativno, se bomo spet znašli v barbarstvu.
*Napis na transparentu na protestnem zborovanja upokojencev v Ljubljani
