Piše: Aleksander Rant
Slovenija je ena od držav sveta, ki je imela v preteklosti izjemno rusofilsko politiko. Zunanji minister Karl Erjavec je skoraj dvajsetkrat obiskal Moskvo in nikoli Washingtona. Putina smo kot kralja gostili pri Ruski kapelici na Vršiču, zanj zapirali avtoceste in zračni prostor. Župan glavnega mesta nosi medaljo prijateljstva z Rusko federacijo. Slovenija ni pretirano protestirala, ko je Rusija okupirala Krim in napadla Gruzijo.
Danes imamo drugačno vlado. Vlado, ki gleda proti Zahodu, proti jedrnim državam, kot bi dejali Socialni demokrati. In kar naenkrat to ni več sprejemljivo. V Ukrajini divja krvava vojna, agresor je nesporno Rusija. Slovenska levica, ki je ruskega diktatorja leta kovala v zvezde, pa je sedaj tiho. Javno so pozabili na vse svoje obiske pri ruskem carju, vsa prizadevanja za obrambo Ukrajine pa so razglasili za rožljanje z orožjem. Javno Rusije ne smejo podpreti, pa čeprav je to morda njihova intimna želja. Nekako ne bi bilo dobro za njihovo javno podobo. A pri tem dvoličnem politikantstvu uporabljajo drugačne izraze. Da si je treba prizadevati za mir, ne pošiljati orožja, ker bo to stopnjevalo konflikt, ne se preveč oglašati, ker je Slovenija nepomembna, in tako naprej.
Vsa slovenska levica pri vsej svoji moči in podjarmljenih medijih sedaj kaže svojo provincialno mentaliteto. Kot v času Kominterne so tudi danes podrejeni svojemu vrhu Rusiji. Le da to sedaj povejo na drugačen način. Poglejmo njihove argumente. Prvi je, da je pošiljanje orožja nesmiselno, ker stopnjuje konflikt. Konflikt je že stopnjevan! Na višjo stopnjo ga je postavil Vladimir Putin, ko je ukazal agresijo na Ukrajino.
Vojne se končajo ko ena stran premaga drugo
Po mnenju naših levičarjev bi morali pustiti, da so Ukrajinci nagi in bosi, ker bomo tako prej dosegli mir? A kakšen mir? Mir, kjer bo slavil agresor, ki bo ravno zaradi svoje zmage opogumljen. Morda si bo poželel zasesti še kakšno drugo državo. Gre torej za neumen argument. Skoraj tako neumen kot tisti, ki sta ga izrekli Tanja Fajon in Alenka Bratušek. Prva je zapisala, da potrebujemo glasnike miru, ne vojne. Druga pa je dejala, da se vse vojne končajo za pogajalsko mizo. Njuni argumenti so votli in izključno usmerjeni proti prizadevanjem premierja Janše, da pomaga Ukrajincem obraniti njihovo suverenost. Glasniki miru, ki jih želi Tanja Fajon, ne bodo dosegli ničesar. Zakaj? Ker se Rusija ne pogovarja. Putin je dejal, da se o geostrateških ciljih Rusije ne bo pogovarjal. Kaj bodo torej dosegli glasniki miru Tanje Fajon? Morda le to, da se bo Rusiji pustilo, da dela, kar hoče, kot v primeru okupacije Krima. Danes jasno vidimo, da politika pomiritve ni delovala, Putin si je po Krimu zaželel celotno Ukrajino. Argument Bratuškove pa je še bolj neumen. Vse vojne so se končale za mizo, trdi Bratuškova. Drži, a le takrat, ko je ena stran zmagala.
Žal pa podpora ruskim grozodejstvom ni vedno tako zelo prikrita. Kandidat Socialnih demokratov v občini Log-Dragomer Ciril Brajer, je javno zapisal, da drži pesti za Rusijo. Brez zavor podpira raketiranje mest, uničevanje bolnišnic, šol, vrtcev, trgovin. Podpira pobijanje žensk, otrok, starejših. Miniranje humanitarnih koridorjev. To pa je pravi obraz slovenske in evropske levice, ki si že leta prizadeva, da bi uničila Evropsko unijo od znotraj. Da bi vzpostavila neke vrste Sovjetsko zvezo v Evropi. Danes levičarji celo govorijo, da je Putin Janšev vzornik. Si predstavljate to dvoličnost, to zlobo, takšno sprenevedanje! Ljudje, ki so romali k rdečemu carju v Moskvo, danes predsednika vlade obtožujejo, da je on tisti, ki se zgleduje po Putinu. Neokusno, odvratno, kaznivo.
Levičarji imajo težavo z obsodbo ruskih zločinov
In sedaj odgovorimo na vprašanje iz naslova kolumne. Kdo pri zdravi pameti lahko podpira Rusijo? Hvala bogu imamo demokracijo, kar pomeni, da lahko vsak izraža svoje stališče. Tako imamo cel kup argumentov, ki jih govorijo ljudje v prid Rusije. Glavni je širitev zveze NATO, drugi, da je Rusija pomembna uvoznica energentov in moramo zato z njo delati v rokavicah, tretji, da ima jedrsko orožje in zato ne smemo tvegati. Obstajajo tudi argumenti, da so v Ukrajini nacistične milice, kar naj bi Rusom dalo moralno odvezo za napad. Nekateri trdijo, da je Putin edino zdravilo za degenerirano zahodno družbo, za normalnost, red. In kot demokrati lahko vse te argumente poslušamo, pa tudi če se z njimi ne strinjamo. A ko pride do mrtvih otrok, napadov na vrtce, šole, bolnišnice, ni pardona. Tu obstaja črta, zid med psihopati in vsemi drugimi. Kdor podpira takšna grozodejstva, je psihopat in bi ga morala družba izločiti iz svoje srede. Tu ne gre več za mnenje, za stališče, tu gre za bolno prepričanje v marksistično doktrino, da je treba manjvredne narode iztrebiti.
In zato imajo levičarji težavo obsoditi ruske zločine. Ker verjamejo, da je genocid manjvrednih narodov upravičen. Tako je zapisal njihov veliki idol Karl Marx. Na srečo pa živimo v svetu, kjer je življenje še vrednota, sploh življenje otrok. In zato so levičarji tiho. Zato mencajo okoli ukrepov proti Rusiji. Zato ne smejo na glas povedati, kaj si mislijo, kot je to storil neki kandidat SD. Ker javnost ne bo trpela podpore takšnim grozodejstvom. Zato še enkrat trdim, da kdor v tem trenutku podpira Putina, njegovo vojno proti ukrajinskim civilistom, materam, otrokom, ni pri zdravi pameti. Sapienti sat.