Znan bosanski izrek »kadija tuži, kadija sudi« verjetno poznamo vsi. Pomeni pa negacijo načela delitve oblasti, ki ga je v evropsko pravno in politično tradicijo vnesel baron Charles de Montesquieu v 18. stoletju, ta delitev pa je postala osnova za demokratično in pravično ureditev, ki naj bi varovala temeljne pravice in svoboščine tako posameznikov kot skupin – namreč, delitev oblasti na sodno, zakonodajno in izvršno.
V teoriji je sicer vse skupaj slišati enostavno, a v praksi je kar nekoliko problematično izvajanje ločitve med omenjenimi tremi vejami, ki ji v zadnjih desetletjih dodajajo še četrto vejo oblasti: medije. Na primer, ustavne sodnike pri nas postavlja državni zbor, torej zakonodajalec, za izvolitev pa je potrebno dovolj veliko politično soglasje. Po drugi strani pa imamo v državi cel kup avtonomnih družbenih sistemov, v katere naj politika ne bi posegala: poleg sodstva so to tudi tožilstvo, policija, tajne službe, šolstvo, gospodarstvo, mediji, itd. In zanimivo je opazovati dogajanje zadnjih trideset let vedno, ko je bila na oblasti »ne-prava« vlada in je hotela urejati razmere v omenjenih družbenih sistemih: vedno je prišlo do nekega odpora, češ branimo svojo avtonomijo, neodvisnost in profesionalnost, torej ne dovolimo posegov in pika! S tem so vsakokratni »desni« vladi sporočili, da naj se briga zase, nad nami je le še modro nebo (brez rumenega sonca kajpak).
A doslej se je še vedno izkazalo, da so bile floskule o neodvisnosti le prikritje odvisnosti od starih, paradržavnih centrov moči, ki jih komentatorji pri nas skupno imenujejo »globoka država«. Sam se sicer bolj nagibam k sintagmi »politično podzemlje«, saj gre za mafijsko delovanje iz ozadja z namenom obrambe tega, o čemer je že leta 1972 govoril »veliki gobar«: komunisti vedno ostanemo na oblasti, tudi takrat, ko se bo družbeni sistem spremenil – »…če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug…« Slovenski komunistični vrhuški je leta 1990 projekt »sestopa z oblasti« v tem smislu povsem uspel: navidez so stopili korak nazaj, a hkrati jim je uspelo na zvit način obdržati nadzor nad družbenimi podsistemi, za kar si je tako krčevito prizadeval tovariš France Popit-Jokl, dolgoletni vodja slovenskega CK in zadnji predsednik republiškega predsedstva pred Janezom Stanovnikom-Tinetom. V tem smislu so preoblečeni komunistični oblastniki tudi po letu 1990 lahko obdržali nadzor nad družbenimi podsistemi, tudi če formalno niso imeli vlade v svojih rokah. Še več: deležnike v teh podsistemih so dobro vzgojili za neomajno zvestobo starim centrom moči, da jih niti ni bilo treba več nadzorovat, kadrovska selekcija pa je v te podsisteme v glavnem naplavljala nove, mlade, perspektivne in predvsem upogljive kadre, ki bi jih po Borisu Kidriču lahko poimenovali »biciklisti« – in po svoji mentaliteti niso daleč stran od tistih biciklarjev, ki zadnja dva meseca in pol uganjajo nekakšen upor na ulicah. A to je pravzaprav upor za obrambo ne le osebnih privilegijev, pač pa tudi družbenih podsistemov v takšni formi, kot so bili doslej: formalno neodvisni in profesionalni, v resnici pa nasprotno od tega.
Jasno je, da je tudi nedavna policijsko-kriminalistična akcija proti ministru Počivalšku dokaz za omenjeno dvojno življenje. Vso preiskavo so namreč gradili prav na javnih izpovedih v oddaji Tarča, in to s strani človeka, ki je bil sam vpleten v nečedne posle in bi moral praviloma končati v zaporu, ne pa da se pred vso javnostjo postavlja kot žrtev in obenem narodni heroj. Seveda bodo v vrstah NPU trdili, da so delovali povsem neodvisno in profesionalno – pričakovati kaj drugega bi bilo nerealno. A morda je prav ta akcija dokaz, da v naši državi ni nobene diktature, o kateri ves čas trobijo samooklicani ulični varuhi morale, saj bi bil v nasprotnem primeru katerikoli minister nedotakljiv. Zato pa je toliko bolj presenetljivo, da se NPU, nekakšna slovenska različica ameriške FBI, ni prav nič zmigala ob preiskavi in »pohopsanju« glavnih akterjev pranja iranskega denarja v NLB. Lahko nadaljujemo debato kar pri številnih škandaloznih sodnih postopkih – pa ne mislim samo afero Patria, ampak zlasti primer umora dr. Janka Jamnika. Dr. Milku Noviču bodo začeli v kratkem soditi že tretjič. Tretjič!! In vedno, ko je nanj padlo breme obsodilne sodbe, se je izkazalo, da je bila ta v glavnem prepisana iz obtožnice. V ozadju je pač obstajal in še obstaja interes, da se Noviča razglasi za morilca, v skrajnem primeru pa naj primer zastara. Takšen je pač način dela Popit-Bavconovega pravosodja.
Prav na tej podlagi se lahko vprašamo, kdo je tisti slovenski »kadija«, ki toži in sodi hkrati. In morda je prav pismo, ki ga je premier Janša poslal generalnemu državnemu tožilcu, dokončno snelo maske vsem varuhom grala: začeli so se spet sklicevati na neodvisnost tožilstva, ki na pojave nestrpnega obnašanja v družbi noče reagirati, hkrati pa »pozabili«, da vsaj formalno tožilstvo ni del sodstva. No, verjetno pa imajo sodniki in tožilci nad seboj istega gospodarja – ampak ta gospodar ni vlada, pač pa nekdo drug. Tisti, ki želi »sf**ati« vse razredne sovražnike. Kajti v komunizmu ni zgolj nasprotnikov, so samo sovražniki – pa tudi če gre za kripto-komunizem…
