Piše: dr. Matevž Tomšič
Letošnje poletje nam dejansko ne prizanaša z ekstremnimi vremenskimi pojavi, ki se neredko spremenijo v prave katastrofe. Tako smo prejšnji konec tedna doživeli povodenj, kakršne po svojem obsegu ni bilo v zgodovini samostojne Slovenije. Številne reke in hudourniški potoki so poplavljali in odnašali ceste, mostove in hiše, poleg tega pa je deževje sprožilo številne plazove, ki so zasipali imovino ljudi, nekateri pa še vedno ogrožajo cela naselja.
Takšne katastrofe vselej sprožijo debate o tem, kdo je odgovoren zanje. Ali gre za »višjo silo« ali za krivdo človeka? Slednje predpostavlja, da bi se z drugačnim ravnanjem lahko izognili tragičnim posledicam. Nekateri izpostavljajo slabo graditev, neustrezno regulacijo vodotokov in nepremišljeno pozidavo poplavnih območij. Drugi opozarjajo na pomanjkljivo zakonodajo na tem področju. Najrazličnejši »borci za okoljsko pravičnost« pa kot razlog razglašajo kaj drugega kot podnebne spremembe, za katere je kakopak odgovoren človek.
Vedeti moramo, da hude poplave na Slovenskem sploh niso nekaj novega. T. i. stoletne vode se dogajajo bistveno pogosteje kot na vsakih sto let. Poglejmo samo v novejšo zgodovino (od začetka 20. stoletja naprej). Največ smrtnih žrtev so terjale poplave leta 1954 na širšem celjskem območju, ko je umrlo dvaindvajset ljudi. Neurje v Polhograjskem hribovju je leta 1924 zahtevalo devetnajst življenj, dve leti kasneje pa so narasle vode na območju Ljubljane in v Poljanski dolini terjale trinajst žrtev. Sedanje poplave, ki so zahtevale pet človeških življenj, torej niso bile najbolj smrtonosne – niti ne v času samostojne Slovenije (leta 2007 je ob divjanju Selške Sore in Savinje umrlo šest ljudi). Res pa je, da so zaradi svoje razprostranjenosti, saj so zajele večino slovenskih regij, povzročile največjo gmotno škodo.
Za poplave ni zares kriv nihče. Gre pač za enega od naravnih pojavov z negativnimi posledicami za življenje ljudi (podobno, kot velja za potrese, orkane, suše itd.). Lahko pa se pogovarjamo o odgovornosti za njihove posledice. Le-te je mogoče s premišljenim ukrepanjem, če že ne preprečiti, pa vsaj zmanjšati njihov obseg.
Nekateri so kot razlog za nepripravljenost na poplave izpostavili referendum o vodah izpred dveh let, na katerem je padel zakon, ki je bil namenjen urejanju tega področja, in obtožili organizatorje referenduma. Drugi pa so same obtoževalce obtožili instrumentalizacije naravne nesreče za politične potrebe. Vsekakor bi se letošnje poletno obilno deževje zgodilo z referendumom ali brez njega. In tudi do poplav bi prišlo v vsakem primeru. Vendar je zavrnjeni zakon vseboval določene sistemske rešitve za urejanje vodotokov. Verjetno bi v tem času vsaj nekaj najbolj problematičnih uspelo ustrezno sanirati in škode bi bilo manj. Zato se aktivistke in aktivisti Inštituta 8 marec in sorodnih organizacij ne morejo izogniti vsaj določenemu delu odgovornosti.
Posegi v naravo so nujno potrebni. Brez njih bi bila življenja in lastnina ljudi bistveno bolj ogroženi. Če ne bi v Ljubljani že v 18. stoletju napravili Gruberjevega prekopa in če ne bi po velikih poplavah leta 1926 regulirali Ljubljanice in izkopali Malega grabna (ki velik del vode preusmeri iz Gradaščice), bi bil južni del prestolnice pod vodo ob vsakem obilnejšem deževju. Silo narave je torej mogoče vsaj do neke mere obrzdati. A to je treba storiti na premišljen način in investirati potrebna sredstva – ne pa jih zmanjševati, kot je to nedavno storila Golobova vlada. Predvsem pa se moramo odreči različnim utopičnim projektom, usmerjenim v »popravljanje klimatskih razmer«. Zanje se namreč namenjajo enormne količine denarja, ki se namesto za tehnološke rešitve troši za okoljski aktivizem in indoktrinacijo ljudi, ne da bi bilo pri tem obvarovano eno samo človeško življenje, ena sama hiša.
