Če je praznik Marijinega vnebovzetja že najmanj poldrugo desetletje za slovenske mainstream medije zgolj dolgočasen ritual, ki je morda zanimiv le še zaradi gneče v romarskih cerkvah, so tokrat vsaj nekoliko podoživeli to, kar se je dogajalo v sedemletnem ciklusu slovenske tranzicije. Govorimo o obdobju med leti 1997 in 2004, ko je dogajanje v Cerkvi, za tiste »zunaj« in tudi nekatere »znotraj« za vse večne čase zavrženi ustanovi, zaznamoval človek, ki je bil v marsičem podoben enemu od svojih najslavnejših predhodnikov, namreč knezoškofu Antonu Bonaventuri Jegliču.
Govorimo seveda o dr. Francu Rodetu, ki je v slovenskem prostoru zagotovo nekaj posebnega. Morda tudi zato, ker povprečen Slovenec, obremenjen z indoktrinacijo in dediščino režima, ki se na takšen ali drugačen način obnavlja (ali v vladi ali izven nje), s svojim pogledom ne more predreti zunanje lupine z doktoratom ovenčane pariške aristokratske drže. Vendar pa se pod to lupino skriva domoljub, ki se zna tudi sprostiti in takrat morda izginejo tudi ostre poteze z njegovega obraza, s tem pa morda tudi marsikateri tradicionalen predsodek, vezan na cerkveno »rdeče plemstvo«, kar je sicer dokaj pogost izraz, ki ga zlobni jeziki uporabljajo za kardinalski zbor. Pod to lupino se skriva človek, ki ima za seboj tragično izkušnjo resničnega begunstva, v katerega je bil kot enajstletnik prisiljen. In človek, ki se ob neki priložnosti, ko se je srečal s hercegovskim frančiškanom patrom Jozom Zovkom, znanim po tem, da je vodil župnijo Medžugorje v času začetka Marijinih prikazovanj in bil nato mučen in zaprt v komunističnih zaporih, slednjega prosil, naj mu izroči svoj rožni venec – ob tem je obljubil, da bo na ta rožni venec molil za patrovo poslanstvo. Mimogrede, pater Jozo je že nekaj let v samostanu v Zagrebu, kjer služi kot spovednik.
Toda kardinalski škrlat v svojem izvoru ni toliko izraz neke oblasti, moči in imetja, pač pa najprej in predvsem tega, kar simbolizira škrlatni plašč, ki so ga nadeli Jezusu malo pred njegovim križanjem. Ta plašč je bil skupaj s trnovo krono in trstom, ki so ga rimski vojaki (najverjetneje je šlo večinoma za plačance iz samarijske Sebaste) Jezusu potisnili v roke, eden najmočnejših simbolov ponižanja. Šlo je v resnici za star vojaški plašč rimske vojske, ki ga verjetno nihče ni več potreboval, a je simbolično služil kot nadomestilo za sukno, za katero so vojaki, ki so Jezusa pospremili na križ, žrebali.
Biserna maša njegove eminence kardinala dr. Franca Rodeta je, vsaj kolikor smo lahko spremljali nagovore, prav izraz tega – poti križa. Drža molka in samocenzure je velikokrat udobnejša kot spregovoriti jasno besedo, s katero se opozori na laž in zlorabe. V času, ko je dr. Rode, po redovni karizmi eden od sinov sv. Vincencija Pavelskega, vodil ljubljansko nadškofijo, je bilo zanimanje medijev zanj zagotovo izdatno, k čemur so zagotovo pripomogli tudi udbovski dosjeji, v katerih so udbovski špiclji beležili vsak njegov korak vsaj od leta 1965 dalje, ko je po dvajsetih letih odsotnosti znova stopil na slovenska tla. Najprej kot kaplan in župnik v Celju, nato kot profesor na ljubljanski teološki fakulteti ter urednik teoloških revij Znamenje in Bogoslovni vestnik. Morda ob tem ni odveč omeniti, da so se mnogi tedanji duhovniki spraševali, kdo je ta »levičar«, ki po koncu drugega vatikanskega koncila prihaja v Slovenijo z doktoratom iz modernizma v Cerkvi ter z osemletno izkušnjo študija ter življenja v Parizu, kjer je bila prelita kri tolikih kristjanov. In navsezadnje, nova maša Franca Rodeta je bila prav v tisti znameniti kapeli, kjer se je v 19. stoletju Marija prikazala sv. Katarini Laboure in ji naročila, naj razširja čudodelno svetinjico. Ne kot amulet, ampak kot znamenje Marijinega varstva. To je bil sicer začetek modernega cikla Marijinih prikazovanj s skrbjo za prihodnost sveta, ki se utaplja v oddaljenosti od Boga.
Marsikaj o letih, ko se je moral Rode otepati očitkov in napadov, je spregovoril že njegov naslednik nadškof Stanislav Zore (TUKAJ). Morda naj omenim dva konkretna primera, kjer se je z Rodetovimi besedami celo na veliko manipuliralo: bilo je leta 1999, ko je imel tedanji ljubljanski ordinarij dva odmevna nastopa v zelo kratkem času. Veliko je govoril o šolstvu in si mimogrede sposodil tudi Ruplovo ne tako razširjeno sintagmo (izrečeno v parlamentu leta 1995) o »dresuri nemških ovčarjev« v šolah. In odgovarjal na vprašanje, kakšen bi bil popoln ateizem – slednji v praksi ne obstaja, saj bi sicer mrliče metali v kante za smeti, ne pa v grobove. No, takrat bi morali mediji k tej izjavi dodati še vse tiste izjave dr. Tineta Hribarja o svetosti življenja in posvečenosti mrtvih. Slednje pomeni, da človek s telesno smrtjo ne izgubi svojega dostojanstva in ni le kup mesa in kosti. Namesto neke razumske debate je sledil pogrom, kjer je simbolno izstopal denimo tedanji Dnevnikov kolumnist (in sedaj član verjetno na desetine društev in forumov) dr. Vlado Miheljak z dokaj prezirljivim zapisom, ki je nosil naslov »Metropolit pasje dežele – kdo bo vodil vzrejne knjige?«.
Med odmevne nastope ljubljanskega nadškofa, sedaj kardinala, bi lahko šteli tudi tisti znani poduk, ki ga je izrekel za Pop TV na božič 2003 o tem, kaj je džamija, ki je lahko tudi politični prostor. Nato je prišlo dva tedna zatišja in nato gromovniški odziv tedanjega muftija dr. Osmana Đogića, ki so mu sledili praktično vsi tedanji levičarski družbeni »influenserji«. Šele dr. Drago K. Ocvirk je nato v kolumni v Dnevniku s povzetkom pisca bošnjaške revije »Novi horizonti« Šukrija Ramića povedal, kaj muslimani v resnici sami mislijo o džamiji ter o enotnosti družbe, vere, kulture in politike.
A tisto, kar je želel kardinal sporočiti Slovencem, pa je problematika sprave. Že nadškof Zore je omenil Rodetovo angažiranje s spravno slovesnostjo na Svetem Urhu, kjer je tedanji nadškof v imenu vseh krščanskih storilcev prosil za odpuščanje, kar se je nekako ujemalo s tedanjim odmevnim dokumentom papeža sv. Janeza Pavla II. »Spomin in sprava«. Ta dogodek so mediji nekako preskočili, zato pa so prežali na vsako sporno besedo, izrečeno na vsakoletni komemoraciji v Kočevskem Rogu. In prav za ta kraj je kardinal Rode povedal jasno in glasno: šele po tridesetih letih, odkar potekajo komemoracije v Kočevskem Rogu, so se začele prave spravne poteze s strani slovenske politike, denimo s polaganjem vencev tako žrtvam revolucije kot protirevolucije, kar sta v imenu države storila predsednik republike in premier. Navsezadnje je predsednik Pahor podobno spravno potezo naredil tudi v sodelovanju z italijanskim kolegom, s tem pa močno vznemiril ideološke fundamentaliste iz borčevske zveze. Fotografija, na kateri si Milan Kučan in nadškof dr. Alojzij Šuštar podajata roke, je bila dejansko bolj lažen prikaz sprave, saj Cerkev sama po sebi ni bila »stranka v postopku«, katoličani so se bojevali tako v partizanih kot v vaških stražah, domobrancih in pri jugoslovanski kraljevi vojski, pa tudi kot mobiliziranci v tujih vojskah. Celo nekdanji Šuštarjev tajnik, sedaj pomožni škof v Ljubljani dr. Anton Jamnik priznava, da so slovesnost iz leta 1990 dejansko izrabili in zlorabili. Podobno je v intervjuju za tednik Demokracija večkrat govoril tudi pokojni nestor Nove slovenske zaveze ter nekdanji generalni tožilec Anton Drobnič, češ da je šlo leta 1990 za žalno slovesnost, kjer si sami niso želeli političnih manifestacij, vendar je bilo stališče ljubljanske nadškofije pač nekoliko drugačno od NSZ.
Zagotovo pa je nekaj res: politične poteze k spravi so morda le simbolni začetek nekega spravnega procesa. A ta dejanja še ne pomenijo resnične sprave. Sprava vendarle ne more biti politično vsiljena od zgoraj navzdol. Dober začetek pa je, ko se začne v skupnem prostoru govoriti o uporu proti okupatorju ter obrambi pred ideološkim nasiljem kot nečemu, kar samo po sebi ni nič slabega. A trenutne razmere za zdaj še ne dajejo veliko upanja, da bo ideal zedinjene Slovenije kmalu dosežen. Mentaliteta povprečnega Slovenca je še vedno preveč zaznamovana z avantgardnim sovraštvom, ki spominja na iracionalno ihto mnogih demokratično usmerjenih Srbov, ko je šlo za vprašanje kosovskih Albancev. A vseeno je mogoče zaznati vsaj malo upanja, da so kardinalovo sporočilo razumeli tudi tisti, ki so sicer na drugem bregu in so pripravljeni v svojem mentalnem vzorcu narediti preboj – seveda ne tistega v slogu Menine.
