Piše: Borut Korun, svetovni popotnik, domoljub, kulturnik in publicist
Slovenci bomo čez nekaj dni zopet volili predsednika države, našo najvišjo politično osebnost. Kakšen naj bi bil človek, ki bi po izvolitvi predstavljal našo državo navzven in ki bi bil najvišja avtoriteta navznoter? Kaj pričakujemo od kandidata, da bi ga izbrali?
Veliko je bilo govora o tem, da bi predsednik države moral biti moralna avtoriteta Toda, kaj naj bi to pomenilo? Da je pošten, da ne krade in ne laže, da ni bil obsojen, da je do svojega premoženja prišel na pošten način? Je to vse? Kaj pa, če je kdaj prevaral zakonskega partnerja? Imel bežno ljubezensko afero? Se kdaj »zmotil« pri plačevanju davkov? Če je storil neko malo prevaro s katero si je olajšal poslovni položaj?
Sedanji predsednik je nekoč izjavil, da noče biti moralna avtoriteta in imel je prav. Vsak od nas je kdaj storil kaj spornega. So pa seveda meje. Kandidat, ki je nekoč grozil, da bi bilo treba določen sloj Slovencev z bajoneti nagnati v morje, gotovo ne pride v poštev za predsednika.
Sploh pa je govoriti o moralni avtoriteti absurdno. V evropski, krščanski civilizaciji bi absolutna moralna avtoriteta bil kvečjemu lahko kandidat za svetnika. Toda- ali si želimo svetnika na vrhu države?
Veliko je govora o povezovanju. Predsednik države naj bi bil povezovalen. Zbliževal naj bi obe politični strani. Nihče seveda ne ve, kako naj bi to počel. Biti danes v Sloveniji povezovalen med konservativno in progresivno stranjo pa je utopično. Kako se je to v politični praksi obneslo, je pokazal »uspeh« predvolilne povezovalne koalicije »Povežimo Slovenijo«. Že nekoč prej pa usoda SLS leta 1996, ko se je v vladi »povezala« z LDS.
V današnji Sloveniji žal ne gre samo za levo in desno, ne samo za različne poglede na socialo, na podjetnišvo, na obdavčevanje v državi. Ena od strani, ki naj bi jih predsednik povezoval, so nasledniki in občudovalci revolucionarjev, ki so si roke do komolcev zamazali s slovensko krvjo. Oseba, ki ji ni žal vsakega, prav vsakega slovenskega življenja pa ne bi smela postati predsednik Slovencev! Tudi če pozabimo na kri, še vedno obstaja dejstvo, da levica hodi po demokratični poti samo tako dolgo, dokler ni tako močna, da jo ukine.
Politično povezovanje nekompatibilnega ni mogoče, če pa bi bilo drugače, o tem sploh ne bi govorili. Normalno različnih demokratično mislečih in delujočih političnih konkurentov pač ni treba »povezovati«. Povezujejo jih demokratična načela in pravila.
Oba desna kandidata, zavedajoč se, da se je treba otresti oznake, da sta desna, poskušata zlesti nekako v sredo, hočeta biti bolj »nevtralna«, bolj všečna tistim, ki jih sicer politika in politične razprtije ne zanimajo. To je sicer politično modro a kljub vsemu rahla prevara. Ampak kakšna je alternativa? Na drugi strani hlinijo vse, goljufajo že s tem, ker sodelujejo pri demokratičnih procesih, ker v resnici niso demokrati. Sedanji predsednik, ki ni bil najslabša izbira, je to pokazal z nedavno izbiro bodoče ustavne sodnice.
O moralni kvaliteti enega od kandidatov se je skrajno negativno izrazil celo njegov nekdanji politični, tudi levi, kolega. To je kandidat, ki je nekoč pomagal odvzeti poslanski mandat poslancu iz druge politične strani in s tem prekršil tisti znani izrek Voltaira, ki je dejal nekako tako:« Tudi če se ne strinjam s teboj, bom storil vse, da boš lahko povedal svoje mnenje«. To je osnova demokracije. Politične konkurente preganjati, zapirati ali celo pobijati pa je način dela revolucionarjev in zato noben občudovalec revolucije ne bi smel postati predsednik demokratične države.
Kaj naj torej zahtevamo od predsednika države?
Človek, da bi bil vreden najvišjega položaja v državi, bi moral biti s svojim življenjem in delovanjem absolutni vzor, hkrati pa vzvišen nad vsemi umazanimi političnimi igrami in triki, človek, ki bi bil zaradi delovanja za Slovenijo pripravljen na vse, navsezadnje tudi na izgubo svobode ali celo izgubo življenja. Človek, za katerega bi vsi vedeli, da je edino on prava oseba, simbol države.
Tak človek je bil recimo Jože Pučnik. Taka oseba je bil nekoč tudi Boris Pahor. Da Pučnik ni bil izbran za predsednika ni dokaz, da se motim, ampak dokaz majhnosti tistih, ki ga niso volili.
Danes obstaja podobna oseba: Ernest Petrič, človek, ki je v nekem drugem sistemu, takrat, ko je bilo to nevarno, pokazal svoj pogum. Pomagal je rahljati totalitaren sistem, ki bi ga levičarji sedaj spet uvedli. Njegova kandidatura bi izbilo levi strani legitimnost njihovih argumentov. Petrič ne bi izbiral ustavnih sodnikov, ki pomagajo tlakovati pot v socialistični pekel, ki ga je on spoznal od blizu.
Modrosti, da bi Petriča izbrali za kandidata ni bilo. Ostaja samo še eden od kandidatov. Ko bomo stali pred volilnimi skrinjami, izbira zato ne bi smela biti težka.
