Piše: Marko Špendov
V teh dneh je znova dvignila prah Svetlana Makarovič. Pravzaprav niti ne ona, ampak javni zavod RTV Slovenija, ki se ji je odločil podeliti Ježkovo nagrado za njene kulturniške dosežke. Ta dogodek si zasluži nekaj pozornosti, ker je potrebno fenomen Svetlane Makarovič obravnavati v širšem kontekstu in tudi z upoštevanjem tistih dejstev, ki so bila morda do sedaj prikrita.
Morda mi bo kdo ob branju nadaljevanja besedila očital, da Svetlano Makarovič branim. Vendar mi je za to pravzaprav vseeno. Vsi vemo, da gre za eno najbolj znanih slovenskih literarnih ustvarjalk v zrelih letih. Je torej javna osebnost, poznamo njeno politično orientacijo in tudi kontroverznost. To seveda ne pomeni, da ne gre za nadarjeno in ustvarjalno osebnost, ki zna razviti tudi visoke standarde kakovosti v svojem ustvarjanju. T. i. visoka umetnost pa, kakor vemo, ni za vsakogar, sploh pa to ni stvar za širše množice. Čeprav ne moremo zanikati, da je tudi širšim množicam Makarovičeva podarila nekaj iz svojega opusa – vsaj otrokom. Vemo pa, da večina javnosti Makarovičevo pozna po njenih kontroverznih nastopih. Nekateri ji zato z užitkom ploskajo, drugi pa jo obsojajo in se zgražajo. To je pač tipična človeška reakcija, ki je predvsem čustvena in ne toliko razumska.
V primeru Ježkove nagrade je prav zaradi navala čustev težko oceniti, kako realna je obrazložitev žirije, ki jo vodi Jelka Stergel – slednja ni ravno osebnost, ki bi jo lahko zlahka uvrstili v kadrovski nabor tranzicijske levice. Spomnimo: po prevzemu oblasti po prihodu Pahorjeve vlade je bila Stergelova razrešena s funkcije direktorice Filmskega sklada RS zaradi interesa ministrstva za kulturo, ki ga je takrat vodila Majda Širca (Zares). Vendar pa je kasneje kot članica programskega sveta RTV Slovenija zahtevala sejo o Janševem tvitu o novinarkah nacionalne televizije, češ da svetniki v dobro javne radiotelevizije ne smejo dopustiti, da politik na način spolne diskriminacije posega v avtonomijo medija. Tvit je označila za zavržen napad, ki se poslužuje zmerjanja žensk in novinark. Je pa Stergelova kasneje z nekaterimi drugimi člani programskega sveta podpisala pobudo za razrešitev generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca, po novem direktorja STA.
Nekoliko presenetljivo je torej, da nekdo, ki je prej energično obsojal domnevno žaljive tvite politika na račun novinark, sedaj mirno spregleda kontroverzno vlogo pisateljice. To je seveda ena plat zgodbe, ki ji velja posvetiti nekaj več pozornosti. V medijih namreč velikokrat beremo o podelitvah nagrad in priznanj, skoraj nikoli pa o odvzemu že podeljenih odličij (pustimo ob strani športnike, ki so jih naknadno zasačili pri prepovedanih poživilih). Vendar pa obstaja ena izjema: septembra 2015, ko se je v Evropi začenjala migrantska kriza, je Združenje novinarjev in publicistov odvzelo Meškovo častno priznanje Sebastjanu Erlahu, menda zaradi spornega tvita, ki ga je zapisal v zvezi s streljanjem migrantov na mejah. Tvit je sprožil ogromno hrupa v obeh političnih polih, videti je bilo, da je do naknadnega odvzema priznanja prišlo predvsem zaradi zunanjih pritiskov, češ uveljaviti moramo visoke etične standarde. Skozi vrstice to tudi pomeni, da nekoga, ki mu podeliš priznanje, s tem narediš za neke vrste dolžnika in mu omejiš manevrski prostor pri izražanju.
A ko smo že pri streljanju migrantov: zelo podobne obtožbe so v zadnjem času letele na kandidata za ustavnega sodnika dr. Roka Svetliča. Slednji je to zanikal, celo tisti, ki naj bi obtožbo izrekel (Sašo Zagorc), se je potegnil nazaj. Vendar je bila škoda kljub temu storjena, saj je Svetlič že ostal brez večinske podpore poslancev in bi bila prava senzacija, če bi s kandidaturo uspel. Ta primer omenjam mimogrede, da bi razumeli slovenski dvojni odnos do etike javne besede, kjer se vedno znova srečamo s pregovorom, ki so ga izumili stari Rimljani: kar se spodobi Jupitru, se ne spodobi govedu (ali po latinsko, kjer je rima boljša: Quod licet Iovi, non licet bovi). Sicer vsi vemo, da izvolitev ustavnega sodnika ne moremo primerjati s prejemom kakšne nagrade ali pa priznanja, kajti ustavni sodnik je zelo odgovorna funkcija, ki lahko odloča celo o življenju in smrti nekoga, če nekoliko karikiramo vlogo ustavnega sodišča. Vendar pa v Erlahovem primeru nikoli nismo dobili pojasnila, da če bi se njegov »faux pas« zgodil še pred podelitvijo Meškovega priznanja, ali bi sploh prejel Meškovo priznanje ali ne.
V primeru podelitve Ježkove nagrade bi lahko od podeljevalca zahtevali upoštevanje (ne)etičnega obnašanja nominiranke za nagrado. Vendar se to ni zgodilo. Seveda je zato sledil plaz obsodb z druge strani, češ Frane Milčinski Ježek se obrača v grobu. A najbrž je podeljevalec (in tisti, ki stojijo za njim) želel prav to: sprožiti javne odzive besa in užaljenosti. Zveni znano? Pri vseh spretnih protagonistih totalitarne politike je vedno veljalo pravilo, da morajo obvladovati množice s poznavanjem principov t. i. psihologije množic. Podelitev Ježkove nagrade Makarovičevi je bila odlična marketinška poteza globoke države: nekoliko je odvrnila pozornost od političnega dogajanja, sprožila čustvene izbruhe, s čimer je »druga stran« samo potrdila uveljavljen sloves zoprnežev, ki nasprotujejo umetnosti in ne znajo odpuščati. Seveda preostali, po kriterijih globoke države »normalni« del javnosti na to reagira z odporom, češ poglejte jih, kakšni so. Gre torej za potezo, ki poglablja polarizacijo in razdor. Točno to so gospodarji globoke države želeli doseči. In treba je priznati, da jim je več kot uspelo.
Razumljivo je, da Svetlana Makarovič v tej zgodbi ni glavni protagonist, pač pa je ves čas zgolj sredstvo. Globoka država preko svojih odposlancev na račun njene prepoznavnosti in brutalne iskrenosti izrablja njeno ranjenost in notranjo žalost, jo usmerja v jezo in s tem kroji svoj politični kapital. Gre torej za eno najhujših zlorab človeka v novejši zgodovini. Ob tem ji nihče ne ponudi možnosti olajšanja bolečin. Lahko torej upravičeno sklepamo, da jo bodo, ko je ne bodo več potrebovali, preprosto zavrgli in odvrgli. Že večkrat videno v zgodovini.
In če smem ob koncu kot kristjan dodati tudi razkritje duhovne dimenzije tega problema, lahko rečem, da tu hudič vedno nastopa in zmaguje takrat, ko ima možnost plesati na gojišču začaranega kroga zamer in odpora. Ko enkrat to premakamo in presekamo, hudiču vzamemo moč. In takrat tudi triki globoke države nenadoma ne bodo več delovali. Če bomo ignorirali napade, ki jih izvajajo preko Makarovičeve, in odreagirali zrelo, bodo napadi ostali brez učinka. In to je naš cilj: da se dvignemo nad to, kar želi globoka država doseči.
Marko Špendov je sociolog, ljubiteljski zgodovinar in publicist
