Piše: Borut Korun
Včasih me obidejo spomini na osamosvojitvene dni. Pomislim na Roško, na množice, ki so vlivale upanje, na prva organiziranja in na tistih 90 odstotkov ljudi, ki so glasovali za osamosvojitev. In potem se je zgodil napad. Vojna! Sirene, ki so opozarjale pred zračnimi napadi, španski jezdeci na cestah. Zaskrbljeno smo spremljali dogajanje po radiu, ki je nenadoma postal normalen. Glasovi, ki so prihajali iz njega, niso več hvalili »tekovin revolucije«, ampak se je zdelo, da jih skrbi za Slovenijo. In potem zmaga, umik zadnjih vojakov. Zvezda je izginila z zastave. Vsiljenega balkanskega bratstva ni bilo več.
Zdelo se je, kot da sanjam. In veliko dejstev govori za to, da so bile res samo sanje. Le v sanjah se dogajajo stvari, kot se nikoli v pravem življenju. In ko se zbudiš, je lepih ali grdih sanj konec. Sicer pa, ali ni neki vplivni politik takrat izrekel pregovorne besede, »da so danes dovoljene sanje« jutri pa bo nov dan«.
Vmes pa je bila prebuditev. V sanjah smo se odcepili od mini imperija, kjer so vladali Srbi, v resničnem življenju pa se ni nič spremenilo. Kje je ostala osamosvojitev? Kako je mogoče, da je človek, ki je bil v tistih sanjah simbol osamosvojitve sedaj za volivce eden najbolj odbojnih politikov.
Zdelo se mi je, da je obstajal nekak Muzej slovenske osamosvojitve, ampak sem se prepričal, da ga ni. Vse se mi je samo zdelo.
Če Jugoslavije ne bi bilo več, bi na vodilnih položajih v naši domovini bili Slovenci. V resnici pa nam vladajo ljudje iz beograjskega pašaluka. Ljubljanski šerif je sploh eden glavnih ljudi nekakega zakulisja, za katerega ne veš, kdo ga vodi, vemo samo, da oni vodijo nas. Jasno je torej, da si ne vladamo Slovenci, ki smo se v sanjah osamosvajali in si slikali povsem drugačno Slovenijo.
Imeli smo vrhovnega sodnika Srba, ki baje sploh ni imel diplome. Sedanji predsednik je spet Srb, ki mogoče tudi nima diplome, ima pa zato pištolo na mizi. Potem seveda ni nenavadno, da tako sodišče namerno pusti zastarati proces proti srbski mafijski bandi, ki se je ukvarjala s kokainom. Temu se reče pravna država po balkansko in to je spet dokaz, kje smo.
Ljubljanski šerif se javno hvali, da lahko stori katerikoli greh, pa se mu ne bo nič zgodilo, ker je Janšev sovražnik. Torej je bil tudi sovražnik osamosvojitve. Za zahvalo pa je postal šerif osamosvojene slovenske prestolnice.
Pripadniki jugoslovanskih narodov bodo prej ali slej v Sloveniji dobili poseben status. Postali bodo manjšina. Seveda privilegirana, kot je bilo in je ves čas. Vladajoči so vedno manjšina. Vlada se tudi trudi, da bi uvozila čim več tujcev. Tako bomo manjšina postali mi, Slovenci. Seveda neprivilegirana.
Ljubljanski šerif se javno hvali, da lahko stori katerikoli greh, pa se mu ne bo nič zgodilo, ker je Janšev sovražnik. Torej je bil tudi sovražnik osamosvojitve. Za zahvalo pa je postal šerif osamosvojene slovenske prestolnice. Njegov odnos do slovenskih podanikov pa najbolje kaže kanal C0.
Dopovedujejo nam, da je slovenska ljudska glasba fašistična in da bi morala vsebovati več balkanske melodike. Temu verno sledijo nekatere slovenske radijske postaje, ki v eter pošiljajo res samo glasbo z juga. Sicer pa je nedavno celo neka poslanka parlamenta na uradnem mestu prepevala tisto »Od Vardara pa do Triglava. Menda je bila Slovenka. Ampak v tem parlamentu in v tej vladi je nekaj žensk s pol slovenskimi in pol srbskimi imeni, tako da ne veš, kam spadajo.
V sanjah sem si dolgo predstavljal veličasten spomenik, ki si ga bomo postavili sredi Ljubljane. Spomenik osamosvojitvi.
In potem sem res videl spomenik in res sredi »bele Ljubljane«. Spomenik v obliki črke. Črke »Ć, ki se ji reče »mekani ć« in je nekak glasovni simbol za Balkan. Takrat sem vedel, da sem buden, da ne sanjam več, saj je bilo več kot očitno, kdo nam še vedno vlada. Balkan! In ta spomenik so postavili v opomin, da tega ne bi pozabili. Pa ne samo mi. Simbolni pomen tega spomenika je treba razložiti tudi morebitnim radovednim turistom. Da ne bi mislili, da so prispeli v samostojno državo Slovenijo.
Ko so postavili ta spomenik, ni nihče protestiral. Slovenci na take žalitve ne reagiramo. Čast in nacionalni ponos smo pokazali samo enkrat. Takrat, ko so nam dovolili sanjati.
