Supermana verjetno poznate vsi. Gre za izmišljeni lik iz popkulture prejšnjega stoletja, ki se je najprej pojavil v stripih DC Comics in je nato prišel tudi na filmska platna. Izvenzemeljskega, vendar povsem človeškega superheroja, katerega pravo ime je Kal-el (in ima torej mesijanski značaj) je kot najbolj znan igralec upodobil legendarni Christopher Reeve, ki je kasneje doživel tragičen padec s konja, ohromelost in nato še prezgodnjo smrt.
Na filmskem platnu se je Reeve kot Superman pojavil v štirih filmih. Nameravali so posneti še petega, vendar ni prišlo do realizacije, saj Reeve ni hotel več igrati, kritiki pa so njegovega zadnjega Supermana IV, ki nosi tudi podnaslov »Quest for peace« (Iskanje miru), tudi popljuvali. Verjetno tudi zato, ker je izgubil značaj iz prvega filma in ker je verjetno avtorju zgodbe primanjkovalo domišljije. Film, posnet leta 1987, je bil namreč vpet v tedanja politična prizadevanja za jedrsko razoroževanje, potem ko je bil svet le nekaj let prej skorajda pahnjen v vrtinec strahotne jedrske vojne. Superman, ki se mora v zasebnosti kot Clark Kent ukvarjati s sovražnim prevzemom časopisa Daily Planet v Metropolisu (no, pravzaprav v New Yorku), tokrat nastopa kot politični aktivist. Vendar ne sam, ampak ob pomoči mladega prijatelja, šolarja Jeremyja, ki mu napiše pismo, naš superheroj pa je mladega šolarja pripeljal v središče svetovne pozornosti velesil in medijev. Jeremy nenadoma postane poleg Supermana svetovna zvezda, ki poziva velesile, naj se odpovejo jedrskemu orožju.
Priznati moram, da mi je bilo kar nekoliko čudaško to postavljanje otroka v središče svetovne politične in medijske pozornosti, ampak dobro, papir in filmsko platno pač preneseta vse. In ko sem film gledal prvič, še nisem vedel, da se lahko podobna scena ponovi v resničnem življenju. Ne vem namreč točno, kdaj sem prvič slišal za Greto Thunberg, verjetno je moralo biti letos spomladi, ko je bil organiziran nekakšen globalni štrajk šolarjev, tudi v Ljubljani. Torej podnebni protest, ki so se ga – seveda ob direktivah ministrstva za izobraževanje, znanost in šport – spomladi udeležile nekatere srednje šole po Sloveniji, tokrat pa naj bi se krog mladih, ki naj bi demonstrirali za »podnebno pravičnost«, še razširil. No, na globalnem nivoju je mladoletna Greta postala ne več samo maskota, pač pa nova sveta krava svetovnega eko-socializma. Ustoličili so jo tako rekoč za svetovno moralno avtoriteto, ki lahko na nivoju papeža ali dalajlame vse svetovne politične voditelje nonšalantno ošteva in jim bere levite, medtem ko sami zardevajo od sramu. Ker se je končno našel otrok, ki je brez dlake na jeziku povedal, da je cesar nag.
Vendar zadeve še zdaleč niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled. Greta je zgolj simptom. Najprej simptom zablod ekosocializma, pa tudi vseh Gretinih botrov, ki jo uporabljajo za »kanonfuter«. Kaj lahko pričakujemo od najstnice, ki so ji diagnostificirali štiri duševne bolezni? Da bo svetovna javnost podlegla čustvom in da bodo začeli nekoliko drugače gledati na ekološka vprašanja? Ni skrivnost, da je ekosocializem, ki se skriva za privlačno sintagmo »podnebna pravičnost« (karkoli naj bi že to pomenilo), dejansko dobra tržna niša, ki pa ne temelji na nekih svobodnih ekonomskih principih, pač pa na socialističnih temeljih, kar vključuje kombinacijo pranja možganov z miti (ki dejansko nimajo kaj dosti opraviti z znanostjo) in pobiranja davkov, češ za čisto okolje potrebujemo svež denar, ker zastonj nihče ne bo delal, mar ne? In za potrebe tovrstnega mešetarjenja pride prav tudi zloraba mladoletnikov, kar je umazan primer politične pedofilije. Nekakšna ponovitev otroške križarske vojne iz leta 1212.
Glede podnebnih sprememb sem že zapisal, da so nekaj stalnega. Odkar obstaja planet Zemlja, obstaja tudi podnebje, ki se ves čas spreminja. Res pa je, da je razvoj industrije od konca 19. stoletja dalje ter naraščanje prometa (ne samo avtomobilskega, ampak tudi letalskega) pospešil negativne vplive na okolje, vendar je treba istočasno dodati, da je razviti Zahod začel ukrepati za razliko od držav tretjega sveta ter držav, ki so v zadnjih letih doživele silovit industrijski vzpon (denimo Kitajska). Svetovna ekosocialistična elita sicer kaže s prstom na ZDA, vendar predvsem zato, ker ima »napačnega« predsednika, množice pa zaradi Gretine histerije padajo v nezavest, češ kako lahko vsi ti umazanci, ki vodijo države, lahko enega otroka oropajo otroštva. In tako se Jeremy iz filmskega platna tokrat pojavlja v resničnem življenju, s spremenjenim spolom in povsem radikalno držo, z veliko mero histerije. Mediji pa mu/ji jedo iz roke. Narobe svet.
Če verjamete: Greta že ima v rokah Nobelovo nagrado za mir. Le še podeliti ji jo je treba. Njen rojak Alfred Nobel se bo sicer premetaval v grobu kot vrtavka, kar verjetno počne že sedaj, ko vidi, kako je njegova domovina Švedska spremenila demografsko podobo in postala ena najbolj nevarnih držav v Evropi. In verjetno bomo že v kratkem dočakali novo parolo: »Greta akbar!«
