Piše: Mitja Iršič
Retorična igra levih režimov po svetu je umetnost risanja novih svetov, ki v resnici ne obstajajo. Ko so jugoslovanski komunisti leta 1983 šli s klobuki v rokah ponižno prosit zahodne kapitaliste, naj jim posodijo še več ameriških dolarjev, da bodo lahko še naprej financirali svojo socialistično distopijo, so doma še vedno trdili, da je jugoslovanski samoupravni socializem svetilnik sveta in vzor poti, da se proletariat reši imperialnih okov.
Tudi ko so jim zahodni kapitalisti denar posodili le pod pogojem, da bodo postopno uvedli prostotržne reforme (obljubo so z Markovićevo vlado celo držali), so doma še vedno vztrajali, da ne bodo stopili s poti delavskega samoupravljanja. Se pravi, da so za domače volivce ustvarjali resničnost, ki ni obstajala. Podobno so tudi sovjetski voditelji tudi pod Gorbačovom zavzeli enako retoriko, da sovjetski model komunizma zmaguje nad imperialno-kapitalističnim modelom zahodnih držav – tudi takrat, ko je na skrivaj že sprejemala humanitarno pomoč iz zahodnih držav, saj je temu imperiju, ki je dajal trilijone dolarjev za razvoj vojaške in vesoljske industrije, zmanjkalo za hrano. Politika kot risanje nekih neobstoječih dimenzij je torej nekakšna tradicija, ki izhaja iz revolucije leta 1917. Roko na srce − sem lahko prištejemo tudi slovensko socialistično in liberalno oz. »liberalno« politično opcijo.
Slovenija je v hudem gospodarskem krču. Eurostat nam je za december 2023 nameril največji padec industrijske proizvodnje v EU – glavni ekonomist GZS Bojan Ivanc je zapisal, da gre za »črn december za slovensko industrijo«. Novice se po novem letu niso izboljšale. Za prejšnji mesec nam je Eurostat nameril največji padec obsega proizvodnje v vsej EU. Statistični urad RS je te dni objavil podatke, da se je industrijska proizvodnja drastično znižala tako na mesečni kot na letni ravni. Slovenija je marca izvozila za 5,1 milijarde evrov blaga, kar je 2,1 odstotka manj kot marca lani. Še bolj se je zmanjšal uvoz, in sicer za 6,7 odstotka, na nekaj manj kot 5,1 milijarde evrov.
Videti je torej, da slovenska vlada nadaljuje tradicijo sovjetske propagande, iz katere so njihovi politični predniki (včasih tudi dobesedno) doktorirali.
Ohlajanje gospodarstva je zelo očitno, kljub temu se zdi, da ga politiki sploh ne zaznavajo. Predsednik vlade Robert Golob, za katerega je videti, kot da je na trajnem dopustu na eksotičnih lokacijah, je za časnik Delo hvalil uspešnost vlade in celo dejal, da je Švica v nas prepoznala novo Švico. Minister za gospodarstvo, turizem in šport Matjaž Han je na uradnem obisku v Švici dejal, da ga veseli, da Švica Slovenijo prepoznava kot privlačno naložbeno destinacijo za visokotehnološko dejavnost. Od počitniško razpoloženega premierja in ministra za gospodarstvo nismo slišali niti ene izjave o tem, da je gospodarstvo v hudem krču, seveda pa ju medijski megafoni s takšnimi neprijetnimi vprašanji niti niso obremenjevali.
Videti je torej, da slovenska vlada nadaljuje tradicijo sovjetske propagande, iz katere so njihovi politični predniki (včasih tudi dobesedno) doktorirali. V javnosti nastopajo z zelo samozavestno retoriko o Sloveniji kot zgodbi o uspehu, na evropskem parketu pa se medtem že začenjajo pogajanja, kako bi preprečili, da naše gospodarstvo ne doživi podobne implozije kot pod Pahorjevim trojčkom med letoma 2009 in 2011.
Največja težava je, da medtem ko se rišejo podobe smejočih se, zadovoljnih in bogatih Slovencev, se zadaj dogaja socialistična revolucija pod vodstvom stranke Levica. Minimalna plača je že daleč nad realno sposobnostjo gospodarstva. Dohodninsko reformo, zaradi katere smo vsi do 1. januarja zaslužili več, so razveljavili ter namesto tega plače s solidarnostnim dodatkom in z obešanjem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja na plačo še dodatno obremenili. Predlagajo, da bi moralo vsako podjetje s prometom (ne dobičkom!) nad milijon evrov plačevati 10.000 evrov dodatnega »ad hoc« davka za graditev neprofitnih stanovanj.
Medtem ko oblastniki rišejo podobe »nove Švice«, se z resničnostjo ne ukvarja nihče. Ne mediji, ne vlada, ne njeni ulični nevladni megafoni. Še več – ker izhodišča vlečejo iz svoje politične fantazije, da smo gospodarsko uspešni, vodijo politiko, katere edini modus operandi je, kako še bolj obremeniti tako fizične osebe kot gospodarstvo. Rezultati pa so že tu. Gre za smrtno spiralo medijsko-politične koluzije, ki grozi, da iz nas naredi novo Grčijo, ne nove Švice.
