Piše: dr. Štefan Šumah
»Dolgo časa nisem govoril tega, kar verjamem, nikoli ne verjamem v to, kar govorim, in če se včasih zgodi, da v bistvu govorim resnico, jo ovijam s takšno lažjo, da jo je težko odkriti.« Te besede je napisal v nekem pismu že daljnega leta 1521 Machiavelli, pa bi jih lahko izrekel tudi naš sedanji premier, ki bi ga mirno lahko primerjali Glavamožem Lewisa Carrola, ko je posmehljivo dejal: »Ko uporabim neko besedo, ta pomeni natanko tisto, kar želim, da pomeni, nič več in nič manj.«
Že samo njegovo govorjenje pred volitvami, ko se je predstavljal kot uspešen podjetnik, je bila ena sama laž. Po volitvah pa so se njegove laži in manipulacije samo še stopnjevale. Obljube sem, obljube tja, izpolnjenega pa bore malo oziroma nič (razen »depolitizacija« javne RTV in financiranje NVO). Kot da gre za grandiozno narcisistično osebnost, ki je manipulativna, izkoriščevalska, okrutno lažniva in brez vsake empatije, pri kateri občutek veličine ne temelji na nagradi, temveč izhaja iz občutka upravičenosti.
Žal slabšega predsednika vlade v sicer kratki zgodovini Slovenije še nismo imeli. Pravijo mu sončni kralj (iz vsem znanih vzrokov), mene pa bolj spominja na Marijo Antoaneto, ko je ob novici, da državljani nimajo kruha, rekla: »Pa naj jedo potico,« ali če to prenesemo na predsednika vlade, ko bi ob novici, da državljani nimajo za drva, verjetno mirno dejal: »Pa naj si kupijo sončne panele in se grejejo s toplotnimi črpalkami.«
Kaj bolj vsakdanjega kot neumnosti pač ni in tu mu uspešno parirajo tudi njegovi dvorjani, predsednica državnega zbora (sicer pravnica) z nepoznavanjem oziroma prostim tolmačenjem prava, prva na kandidatni listi za evropske volitve z (ne)poznavanjem zemljepisa, še ena pravnica, sedaj državna sekretarka in prav tako kandidatka za evroposlanko s svojimi občasnimi intelektualnimi biseri (krogci in pot prek Šentilja iz Ljubljane v Maribor). Stavka tu, stavka tam, stavka vsepovsod. Vlada pa se dejansko vede, kot da ni nič. O problemih govori, rešuje jih pa ne. Pred težavami tišči glavo v pesek kakor noj, če torej ne vidim nič, tega ni. Neuspešnost notranje politike hočejo prikriti s povečanimi političnimi aktivnostmi v tujini. Ampak se jim dogaja bolj v stilu, če smo že doma neuspešni, pa pokažimo narodu, da smo lahko neuspešni tudi v tujini.
Stavka tu, stavka tam, stavka vsepovsod. Vlada pa se dejansko vede, kot da ni nič. O problemih govori, rešuje pa jih ne. Pred težavami tišči glavo v pesek kakor noj: če torej ne vidim nič, tega ni. Neuspešnost notranje politike hočejo prikriti s povečanimi političnimi aktivnostmi v tujini.
Tako pa s pomočjo lakajev z dveh, treh televizij in iz množice časopisov, ki jim vsak dan pojejo slavo, preidemo na polje postresnice, kjer se tako vladajoči kot njim servilni mediji trudijo, da bi dajali videz racionalne, iskrene in primerne skrbi za resnico, kar je pravzaprav včasih težko izpodbijati. Tako se vsi delajo, da so zavzeti za pravico, resnico in razum, v resnici pa samo posnemajo te lastnosti, vse samo za to, da bi ostali na oblasti. Vendar pa ta njihov nadrealizem počasi kopni in samo zaslepljeni (nerazgledani, neumni) ne vidijo, da je ta njihova postresnica v svojem bistvu le velik skupek laži.
Vsak sestanek zunanje ministrice z kakim diktatorjem iz tretjih držav (evropski politiki in politiki iz ZDA očitno nimajo časa zanjo) prikazujejo kot velik diplomatski uspeh. In kaj če v Sloveniji nima ginekologa verjetno več 10.000 žensk, važno je, da se sliši, da se fajtamo za pravico do splava vseh Evropejk. Če že ne moremo bolniku omogočiti, da pride v tridesetih dneh do specialista, pa mu omogočimo evtanazijo v tridesetih dneh. Pa kaj če nimamo dodatnega denarja za pokojnine, pomembno je, da se najde denar za naše NVO in kulturno delovanje pripadnikov narodov nekdanjih jugoslovanskih republik. To so naši volivci, ti fajtajo za nas, za rdečo zvezdo. In važno je, da so od »prijateljev« kupili veliko število računalnikov, to, kdo jih bo uporabljal, pa ni več pomembno. Tuja podjetja selijo svojo proizvodnjo v druge države, podjetniki se pritožujejo nad vedno višjimi obremenitvami, sesuva se zdravstvo … Narod pa vse revnejši to mirno prenaša in živi v ugodnem območju postresnice. Žalostno, vendar resnično, že skoraj nadrealistično!
