»Ne grem na volitve, ker itak ne vem, koga volit. Saj so vsi iste barabe, levi in desni.«
Takšne in podobne stavke ste verjetno velikokrat slišali. Morda ste ga celo sami izrekli in ste med tistimi, ki ne hodijo na volitve. Razlogi so lahko različni – ali vam je preprosto vseeno, kdo zmaga, ali pa imate za seboj razočaranje, ki ga ne morete preboleti.
Lani jeseni sem v Demokraciji predlagal spremembo zakona v zvezi z volitvami. S to spremembo bi bil vsak volilni upravičenec, ki bo dvakrat zapored ignoriral volitve/referendum, izbrisan iz volilnega imenika.
Verjamem, da bi imela ta ureditev tako dobre kot slabe posledice, a pri svojem predlogu vztrajam, čeprav so mi mnogi, tudi v mojem političnem polu, ugovarjali, češ gre za protiustavni poseg, saj je udeležba na volitvah vendar stvar svobodne izbire. Da, res je, po sedanji zakonodaji je udeležba na volitvah zgolj pravica, ne pa tudi dolžnost (slednja morda samo moralna, a kaj, ko v balkanskem miselnem sistemu moralna zaveza ne velja niti za mišjo dlako). To pomeni, da je neudeležba na volitvah enako legitimno dejanje kot oddati glas na volitvah. Ker za volitve tudi kvorum ni predpisan, bi bilo hipotetično možno, da bi Slovenija dobila vlado, ki bi bila izvoljena na podlagi enega samega volilnega glasu. Stranka, ki bi dobila ta glas, bi tako dobila vseh 88 poslancev. No ja, razen če bi ustavno sodišče presodilo drugače, a pustimo to.
Kakorkoli že, mnogi izkoriščajo možnost neudeležbe na volitvah, da si tako po pilatovsko umijejo roke, češ jaz nisem bil na volitvah in nisem teh barab izvolil. A to je največkrat lažni moralizem ter otepanje odgovornosti. Kdor namreč ne odda svojega glasu, je s tem odločitev prepustil tisti peščici, ki je odšla na volitve – če seveda upoštevamo hipotezo, da v Sloveniji oblast določamo ljudje in ne stari centri moči s krajo volitev ter manipulacijo z javnim mnenjem. Torej gre tu predvsem za izogibanje odgovornosti oz. njeno prelaganje na druge. Vse skupaj pa je povezano tudi z mentalno lenobo ter vrtičkarsko miselnostjo, ko se ljudem niti ne ljubi ukvarjati s tem, kdo je vreden zaupanja, da vodi državo. Ali to ne spominja na pojav t. i. mehke tiranije, ki jo je že zdavnaj opisal mislec Alexis de Tocqueville? Gre za to, da se državljan zapira v svoj privatni svet in ga zanima predvsem lastno ugodje – kar je več od tega, ga ne zanima. In se seveda zato hitro znajde povsem nemočen in osamljen ob soočenju z birokratskim podivjanim oblastnim aparatom, proti kateremu nima nobene moči. In najkasneje takrat se začne nerganje ter lažno mišljenje, da je vsak, ki je izvoljen na oblastni položaj, že po definiciji kriminalec. Ker se pošteni ljudje ne gredo politike. To je sicer priljubljen, a v resnici skrajno lažen in zguljen kliše.
Ste se morda prepoznali v opisu in ste zato užaljeni? Nič hudega. Predstavljajte si sedaj, da živite v okolju v bližini meje s Hrvaško. Vsak dan opažate, da se v bližini vaše hiše sprehajajo nenavadni ljudje temne polti, ki govorijo čisto tuj jezik in verjetno niso niti Evropejci. In se vam zgodi, da vam »pomotoma« zaidejo v hiše. In vedno več jih je. Počutite se nelagodno. Oblast ne ukrepa, ker gre vendarle za »begunce«, ki potrebujejo pomoč. No, lahko pa se postavite tudi v kožo nekoga, ki stanuje sredi mesta in se zaradi velike množice priseljenih tujcev, ki kažejo dokaj agresivne navade, ne počutite več varne. Prej ste lahko večkrat šli zvečer v mesto, srkali pivo in poslušali (zahodno) glasbo. Sedaj teh časov ni več, pač pa se mrzlično skrivate v zaklenjenem stanovanju, v strahu, da boste dobili kakšen neprijeten migrantski obisk. Ampak imate še vedno možnost, da odidete na volitve. Ker vas je trenutna oblastna elita pustila na cedilu, komu boste zaupali svoj glas? Seveda, o tem je treba nekoliko premisliti, če ste doslej ignorirali dnevnopolitično dogajanje.
Morda pa si boste vseeno rekli: »Pa saj so oni v opoziciji isti, samo govorijo, da bodo zaprli meje, a ko bodo prišli na oblast, bodo delali isto kot ti, ki so sedaj na oblasti.« In boste volitve ignorirali. V tem primeru ste krivi sami, že zaradi svojega pesimizma. In v tem primeru ni nekaj narobe z vlado, ne s politiko, ampak s teboj, ki to bereš in zastopaš mišljenje, da so »vsi isti«. Vsegliharski sindrom je pač težka hiba, tisti pa, ki so jo vnesli v slovensko družbo, so zelo dobro vedeli, zakaj so jo prinesli. Predvsem zato, da se ne bi nič spremenilo, da bi ti, bralec oz. bralka, ostal-a apatičen/-na. In ko bi doživeli neprijetnost zaradi ignorantske »multikulturne« politike sedanje oblastne elite, si boste mislili, da bi se to zgodilo v vsakem primeru? Če res tako mislite, potem najprej potrebujete zdravnika ali psihoterapevta.
Ukrepajte, preden bo prepozno in volitev ne bo več. In takrat, ko boste hoteli priti na volitve, ne boste mogli nanje. Ker jih ne bo.
Opomba: Komentar je bil prvotno objavljen na regionalnem portalu Celjski glasnik.
