Piše: Pavel Ferluga
V Sloveniji smo vajeni, da vse tuje filme gledamo in jih razumemo le s podnapisi, ki naj bi bili prevod iz originalnih jezikov. Toda, kdo nam garantira, da so prevodi tudi v sozvočju pomena z originalom jezika filma?
Če ne poznaš jezika filma, si prepuščen pojmovanju njegove govorne vsebine, podnapisu. Ni redko, da že sam naslov ni preveden v pomenskem duhu originala, ampak prirejen po »okusu« prevajalca. Dvomim, da prevajalci niso bili izbrani po ideološkem ključu, glede na to, da sem že večkrat zasledil prevode, ki se niso pomensko ujemali z naslovi originala, čeprav ni bilo slovničnih ali pravopisnih težav skladnosti. O tem sem že pisal v mojem članku »Zakaj Gospodar in ne Gospod« v prevodu naslova filma »Gospodar prstanov«, ki zanesljivo ni pravilen. Ne vem, koliko držav prevaja govorni del v lasten jezik (podvojitev = »doppiaggio« v italijanščini. Italijansko-slovenski slovar: Doppiaggio = prevod filmskega govora v drug jezik). Italijani so nedojemljivi za druge jezike skoraj večinsko, zato vse tuje filme »podvojijo« v njih materni jezik. Mislim, da je Slovenija najbolj trdovratna v tej praksi in vztraja s pisanimi podnapisi, kar postaja že nesmisel, glede na tehnično lahkoto prirejanja s »podvojitvijo«.
Gledalcu filmov na slovenskih TV postajah se nedvomno pojavi vprašanje zakaj neki, Slovenija ne premore te tehnične dopolnitve, da bi Slovenci gledali tuje filme v slovenščini? Dvomim, da bi bil vzrok nezmožnosti tehnične narave ali celo predraga praksa. Pravi vzrok je nedvomno v motivih LEVE IDEOLOGIJE, ki je v Sloveniji kot 10 božjih zapovedi v krščanskem svetu! V tem članku bom sicer opisal le en tak slučaj »agitpropovskega prevoda«, ki je povsem prepoznan celo bolj togemu gledalcu. Gledal sem TV-angleški film, katerega imena si nisem zapomnil, logično, s slovenskimi podnapisi. Bilo je govora o božično-novoletnih praznikih in dobljenih darilih. Ker angleščine ne poznam,nisem bil pozoren na izgovarjavo, ampak sem se moral zanesti na podnapis. Nemalo sem bil presenečen, ko sem bral v prevodu, da je darila prinesel »DEDEK MRAZ«. Povsem dvomim in je tudi nemogoče, da v Angliji nosi božično-novoletna darila ta »Sibirska pošast«, tako priljubljena v »našem« izobraževalnem sistemu TRŠIC in TOVARIŠEV (Vojakov revolucije). Nedvomno povojnim gledalcem »naše stvarnosti« je bil ta prevod povsem pravilen in legitimen.
Opisani primer ni osamljen, saj sem opazil, da tudi naslovi tujih filmov so skoraj vedno neskladni z originalom. Zakaj se ta praksa kar nadaljuje še toliko let po drugem Svetovnem konfliktu, povzročenim od strani pan-Socializmov mavričnih predznakov? In to najbolj izrazito prav v Sloveniji, ki je najmlajša državna tvorba v EU, ki naj bi postala demokratična? Usedline zločinskega komunizma, najbolj radikalnega ubijalskega stroja dosedanje evolucije zla, še vedno obvladajo glavne vzvode države, skoraj totalno, kot je Sodstvo in Medijska večina. Ne vem koliko časa se bo še nadaljeval ta »trend«. Kar me najbolj moti je dejstvo, da niti tisti zares kulturniki, ki bi morali na to opozarjati, ne črhnijo niti besede.
Sem seveda ne upoštevam maso »kulturnikov« na biciklih in na protestih, ki to zanesljivo niso! Tisti, ki bodo brali ta moj prispevek me bodo zagotovo kritizirali, da sem kritičen le do levice socializmov, nič pa ne o nasprotni strani. Nisem jaz kriv, če nasprotna »desna« stran se vede nedvomno v merilih civilizirane družbe, a tudi do njih nisem prav nekritičen. Občudujem, za primer, odlično oddajo »Kdo vam laže« gospoda B. Tomašiča, ki zares, ne le posrečeno, ampak povsem objektivno, posega v zadeve, ki jih večina medijev, tudi tistih redkih bolj zmernih, ne upošteva niti pod razno. Res moram čestitati NOVI24TV, da je prebila led neobveščenosti na področju najbolj vrelih, bi rekel celo gorečih, problemov poosamosvojitvene »slovenske« družbe. Kar sem mu pa že očital, bom še enkrat ponovil: Tudi Gospod Tomašič je popolnoma pozabil, da imamo v slovenščini zelo lepi besedi ČASNIKAR in ČASNIKARSTVO, ki sta danes popolnoma zanemarjeni in sklepam, da bosta izpadli celo iz slovenskega pravopisa. Še pred vojno sta bili v široki uporabi slovenske publicistike. Na žalost, ne le B. Tomašič, ampak vsi po vojni izobraženi, ne morejo opustiti, kar so jih kot otroke naučili Tovariši in »Tršice«. Novinar in novinarstvo sta prav v Tomašičevi oddaji najpogostejši besedi. Večkrat sem tudi na spletu opozarjal na ta »manco«, ampak ni odziva, kot bi rekel nekaj bogokletnega, ki ni vredno komentarja, žal !!!. Večkrat kritiziram tudi t.i. pluralno »desno sredino«, ki je mazohistično prepričana, da obstaja antagonistična »leva sredina«, kar je povsem nemogoče, ker LEVICA je izrazito nekompromisno nasilno ENOUMJE, zato je »desna sredina« brez ekvivalenta, torej brez protiuteži in potegne vedno najkrajše (Eklatanten primer zgodovinska »Dolomitska izjava«).
Končujem ta bežni zapis, v upanju, da se bodo zbudili tudi na »desni sredini«, ki še vedno upajo, da bodo imeli lojalnega sogovornika na LEVICI. To pa je dokazano NEMOGOČE (»Kdo vam laže« to izrecno potrjuje), ker nasilno ENOUMJE vseh socializmov, tudi teokratskih, NE MORE, po svoji naravi, imeti permanentnega kompromisnega partnerja. Vztrajati v tej smeri je poguba zagotovljena.
Pavel Ferluga je publicist in dolgoletni sodelavec tednika Demokracija.
