Piše: ddr. Štefan Šumah
Beseda »fašist« je postala najbolj zlorabljena beseda v Sloveniji, uporablja pa se predvsem za diskreditiranje nasprotnika ne glede na to, kakšne politične barve je. Seveda pri tem prednjačijo levičarji, ki si nekako lastijo monopol nad to besedo in vidijo fašiste pravzaprav že v vsakem grmu.
Tako so fašisti npr. Janez Janša pa Bernard Brščič pa Branko Grims … pravzaprav vsak, ki se ne strinja z njihovo agendo. In seveda, če človek ni fašist, je lahko upravičeno užaljen! Tudi toži lahko zaradi razžalitve. Vendar pa je brez upanja na uspeh, saj sodišča toženim (spet pretežno levičarjem) zaradi te besede običajno pogledajo skozi prste in le-ti lahko znova zmerjajo ljudi. No, bodimo pošteni, tudi na desnici se vedno pogosteje pojavlja ta beseda, predvsem v smislu »rdeči« fašizem za označevanje posameznikov na levici.
Da bi lahko fašizem natančneje opredelil, sem si pomagal z desetimi značilnostmi, s katerimi sociološka znanost (pa tudi politologija in zgodovinopisje) pogosto opredeljuje fašizem kot družbenopolitični pojav, in to so: avtoritarna oblast (zavračanje demokracije in uveljavljanje močne, centralizirane oblasti, pogosto pod vodstvom enega karizmatičnega voditelja), totalitarna težnja (nadzor nad vsemi vidiki družbenega življenja − politiko, gospodarstvom, kulturo, izobraževanjem, mediji, celo zasebnostjo), kult voditelja (osebnostni kult, v katerem je vodja predstavljen kot nezmotljiv in kot utelešenje naroda ali države), nacionalizem (kot skrajna oblika patriotizma, ki pogosto vključuje sovražnost do tujcev ali manjšin), militarizem in glorifikacija nasilja (poveličevanje vojske, discipline, borbenosti in moči kot temeljnih vrednot), antiliberalizem in antikomunizem (zavračanje liberalne demokracije, individualnih pravic, pluralizma), korporativizem (nadzor države nad gospodarstvom z združevanjem delodajalcev in delavcev v »korporacije«, ki naj bi služile interesom naroda, ne razredov), propaganda in manipulacija javnega mnenja – množični mediji in simbolika (npr. uniforme, rituali, slogani) za ustvarjanje enotnosti in nadzora, zatiranje nasprotnikov in drugače mislečih (politično nasilje, cenzura, tajna policija, zapiranje, izgnanstvo ali fizična likvidacija opozicije), mistični in mitološki elementi – uporaba mitov o nacionalni veličini, »zlati preteklosti«, rasni čistosti ali božanskem poslanstvu naroda.
Zato bi predlagal, da se zakonsko uvede, kdaj je koga upravičeno zmerjati s fašistom in kdaj ne. Recimo, če izpolnjuje vsaj 6 od 10 navedenih značilnosti, tedaj se upravičeno lahko zmerja, če pa le 5 ali manj, pa je ta, ki zmerja, kazensko in materialno odgovoren. Ja, marsikdo bi v tem primeru resno razmislil, ali bo koga označil za fašista.
Pa vzemimo samo dva najbolj razvpita primera − Brščiča in Goloba. Oba sta bila označena s fašistom in oba sta vložila tožbo (Brščič jo je že izgubil). In točkujmo. Kriterij 1: Golob 1 točka (izražene avtoritarne težnje), Brščič O točk (zagovornik svobode). Kriterij 2: Golob 1 točka (izražena totalitaristična težnja), Brščič 0 točk (izrazit zagovornik vseh vrst svobode). Če skrajšamo, Golob bi dobil točke še vsaj pri pri poskusu kulta osebnosti, pri propagandi in manipulaciji javnega mnenja, zatiranju nasprotnikov, korporativizmu in uporabi mitov, skupno torej najmanj 7 točk. Pravi fašist! Kaj pa Brščič? Njemu bi zagotovo lahko prisodili 1 točko za nacionalizem oziroma bolj za »sovraštvo do tujcev«, kaj več pa že težko. Za Goloba pa bi se vse točke dale brez težav utemeljiti.
Tako postavljeni kriteriji bi bili jasni in sodišča ne bi imela težav pri odločanju, ali si fašist ali nisi. Luka Mesec pa bi po vseh pravilih »fasal« plačilni nalog. Jasna opredelitev značilnosti, jasni kriteriji in razumljiva zakonska dikcija kot v času Marije Terezije. Zato tudi ne dvomim, da bo tožba »užaljenega« Goloba neuspešna in da bo Štrancar gladko dokazal svoje trditve ter s tem pripomogel, da zmerljivka »fašist« ne bo več le monopol levice.
