Piše: Mitja Iršič
Pred dvema letoma sva se s kolegom Mirom Petkom kot svetovalca ministra za kulturo srečala s predstavniki Evropske komisije, ki je takrat sestavljala zdaj že razvpito poročilo o vladavini prava v Sloveniji. Pogovarjali smo se seveda o medijih. Eden od predstavnikov komisije je bil tudi Slovenec, vendar smo se pogovarjali v angleščini. Evropska komisija je bila takrat izredno zaskrbljena nad koncentracijo medijskega lastništva v Sloveniji, prav tako jo je motilo, da je transparentnost lastništva slaba.
Razložila sva jim načrt, kako bi novi zakon o medijih, ki ga je pripravljala Janševa vlada, učinkovito poskrbel za razbitje nedovoljenih medijskih lastniških koncentracij. Ministrstvo za kulturo, ki ima po zdajšnjem zakonu o medijih glavno besedo pri presoji, kaj se šteje kot nedovoljena lastniška koncentracija medija, nima nobenega orodja, da bi ugotovilo, kako so povezane različne hobotnice, ki jih medijski tajkuni pletejo z namenom, da pretentajo nadzornike. Za kaj takšnega je potrebna konkretna finančna forenzika, za kar pa uradniki na ministrstvu pač niso usposobljeni niti kompetentni in nečesa takega od njih niti ne bi smeli pričakovati. Zato je takratni predlog zakona o medijih predlagal, da se z medijskimi koncentracijami ukvarja edini organ državi, ki je tudi na splošno avtoriteta v ugotavljanju prikritih lastniških koncentracij v gospodarstvu. Opazil sem, da – mimo vsega vpitja o tvitih nekdanjega premierja, obtožb o sovražnemu govoru in lažeh slovenskih aktivistov, s katerimi je slovensko sceno zastrupljal levičarski evropski parlament – so strokovni predstavniki Evropske komisije, s katerimi sva se pogovarjala, dobro vedeli, da so medijske koncentracije in pajdašenje levih politikov z medijskimi tajkuni največja težava slovenske medijske krajine. Tudi rešitev v okviru novega zakona o medijih, ki jo je pripravilo ministrstvo za kulturo, se jim je zdela dobro zamišljena.
Zdaj pa čas zavrtimo dve leti naprej. Golobova koalicija se je na krilih medijsko-ulične podpore zavihtela do putinovske zmage na volitvah. Zakon o medijih Janševe vlade je pospravljen v predal, medtem ko novih predlogov o tem, kako se spopadati z medijskimi koncentracijami in netransparentnostjo lastništva, ni. Kako le, ko pa se predstavniki vlade izredno radi reklamirajo v publikacijah medijskih tajkunov. Istih tajkunov, ki so prek svojih medijev naredili vse, da bi demonizirali prejšnji zakon, ki je želel enkrat za vselej rešiti problematiko tajkunizacije medijske krajine. Zdaj so vsi ena velika srečna levičarska družina. Na letnem medijskem razpisu tajkuni, ki so v prijateljskem odnosu z zdajšnjo vlado prek različnih gospodarskih entitet, ki uradno niso njihove (čeprav je jasno, da so) dobijo milijone davkoplačevalskega denarja.
Kaj pa je letos ugotovila Evropska komisija o stanju medijev v Sloveniji v okviru svojega Poročila o vladavini prava? Stanje se izboljšuje! Nekaj malega moramo še postoriti okrog koncentracije medijev, drugače pa je vse tako, kot mora biti: RTV Slovenija je končno »svobodna«. Novinarji se ne počutijo več tako ogrožene, da si ne upajo iz stanovanja – namesto tega so zaposleni kot piarovci zdajšnje vlade. Kar zadeva medijsko svobodo, torej napredujemo, pravi Evropska komisija.
Kaj nam to pove? Ne le da EK selektivno izbira podatke, da recimo verjame Mirovnemu inštitutu, Društvu novinarjev Slovenije in Marku Milosavljeviću, ne verjame pa Združenju novinarjev in publicistov, Matevžu Tomšiču, Miru Hačku in Borutu Rončeviću, ampak glede na sestanek, ki sva ga s Petkom imela z njihovimi »strokovnjaki« leta 2021, komisija zelo dobro razume, kaj se v Sloveniji dogaja, pa to načrtno ignorira oz. aktivno agitira za eno stran, ki ima v visoki evropski politiki več osebnih poznanstev, ki koreninijo še v jugoslovanskih komunistih z naivnimi evropskimi liberalci.
V bolj globalnem smislu pa to pomeni, da se evropske institucije niso iz arogance in oholosti, ki so jih pokazale pred brexitom, med njim in po njem, niso naučile nič. Prepričane so, da je korenček štirih svoboščin, s katerim privabljajo, dovolj mamljiv, da bodo države članice mazohistično pripravljene v nedogled sprejemati udarce s palico. A se motijo. Periferija ne bo vedno gledala sprege lokalnih tajkunov, leve politike in evropskih liberalcev, ki načenjajo suverenost novih članic. To ni EU. To je pot v rusko in belorusko »demokracijo«.
