10.2 C
Ljubljana
sobota, 25 maja, 2024

Država dveh plemen

Piše: Gašper Blažič

Kaj je družba in kaj je skupnost? To je vprašanje, ki bo morda leto, ki se je pravkar začelo, zaznamovalo močneje kot kadarkoli prej. Sredi leta 2024 nas namreč čakajo nove volitve v evropski parlament, ki bodo zelo negotove, saj se lahko zgodi dvoje: ali bodo zaradi neodločnosti konservativne strani socialisti dokončno dobili večino glasov ali pa bodo na drugi strani udarili ven skrajni populisti, ki si želijo zgodbo o menda »židovski« EU končati za vedno in znova vzpostaviti iz zgodovine znano samozadostnost evropskih držav. In nobena od teh dveh opcij ni dobra niti za Evropsko unijo niti za Slovenijo, kjer se standardi demokratične odprtosti nevarno zožujejo. Ljudje pa še naprej plešejo kot na potapljajočem se Titaniku, medtem ko podivjana oblastna hobotnica vse bolj zagrizeno steguje lovke po drugače mislečih. Svobodna družba? Uspešna skupnost? Kakor za koga.

Znana nemška sociologa Ferdinand Tönnies in Max Weber sta v svojih delih precej pisala o razlikovanju med družbo (Gesellschaft) in skupnostjo (Gemeinschaft). Medtem ko slednja označuje pripadnost osebnim družbenim interakcijam ter vlogam, vrednotam in prepričanjem, ki temeljijo na takšnih interakcijah, gre pri družbi za pripadnost posrednim interakcijam, neosebnim vlogam, formalnim vrednotam in prepričanjem. No, razlikovanje med obema pojmoma ni povsem ostro, kajti majhno podjetje (zlasti če gre za medij), politična stranka in navsezadnje tudi država ne moreta biti samo družba, te organizacije imajo vedno tudi značaj skupnosti, občestva. Četudi bi lahko sklepali, da je denimo Republika Slovenija samo stvar naše uradne pripadnosti, pa nas z njo veže nekaj več: jezik, skupna zgodovina, vrednote, ki so pripeljale do nastanka naše države, in navsezadnje tudi tista etična podstat, na kateri temelji naša ustava. Vsaj v teoriji naj bi bilo tako.

Praksa seveda kaže nekoliko drugačno sliko. Ko je decembra 2023 izšla težko pričakovana številka Demokracije Magazina o levičarskem sovraštvu (posebej tistem na družbenih omrežjih, ki bi jih zelo težko šteli v kategorijo Gemeinschaft), je že sama napoved izida tovrstne tematske številke sprožila pravcato blaznenje najrazličnejših trolov. Ob njih sem se pogosto spomnil na oceno že pokojnega publicista Justina Stanovnika o tem, da nas je komunistična revolucija dejansko potisnila na raven jamskega človeka in nas totalitarno poškodovala, pa tudi na mnenje sedaj že pokojnih akterjev komunistične Jugoslavije Staneta Dolanca in generala Veljka Kadijevića, da sta v nasprotju z drugimi državami vzhodnega bloka Jugoslavija in Sovjetska zveza imeli avtentično komunistično revolucijo (kar še zlasti velja za Slovenijo). Iz teh trolov, ki se imajo za nekakšne zavedne Slovence, dejansko puhti sovraštvo, zaradi katerega imam pogosto vtis, da smo Slovenci pravzaprav združenje dveh plemen, eno od njiju pa želi Slovenijo – čisto po hamasovsko − ekskluzivno zase. Morda je takšen opis pretiran, toda še leta 2000 so nekateri vidni komentatorji družbenega dogajanja naivno ocenjevali, da bo sprava med Slovenci dosežena, brž ko bo umrl zadnji aktivni udeleženec druge svetovne vojne. A partizanov in domobrancev med nami že zdavnaj ni več, sovraštvo pa je ostalo – seveda tisto v mentalnih in idejnih dedičih revolucije. Mnogi od njih so rojeni celo več let po osamosvojitvi.

To, kar nas lahko skrbi, je dejstvo, da se tovrstno avantgardno sovraštvo – izraz sem si sposodil od dr. Spomenke Hribar – goji načrtno. In vsakič, ko se bo skupina mulcev znesla nad kakšno mavrično zastavo, bo javnosti sporočeno: poglejte jih, to počnejo zato, ker jih premalo sovražimo in teptamo. In simboličnih 33 let po osamosvojitvi se zdi, da smo kristjani in pripadniki pomladne politične paradigme v njihovih glavah že obsojeni na smrt. Ker smo si drznili leta 1990 kot razredni sovražniki stopiti iz anonimnosti. In ne, tu ne gre za delitev na levico in desnico − gre za delitev med normalnostjo in tem, kar sodi v revolucionarni mehurček. In k sreči se tudi mnogi državljani leve usmeritve pridružujejo prvi skupini, normalnosti torej. To pa je dobra novica, ki vzbuja nekaj upanja za mirno leto 2024.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine