V teh dneh nekoliko več razmišljam o svoji doslej prehojeni poklicni poti. V novinarstvu vztrajam dobrih dvajset let in lahko rečem, da sem v svoji poklicni karieri doživel že marsikaj. Tudi takšnega, kar me je utrdilo v prepričanju, da naša država še zdaleč ni izstopila iz stanja nenormalnosti ter aparthaida na ideološki osnovi. Da je novinarski poklic poln tveganj in nekakšen zverinjak, kjer se moraš zelo dobro znajti, da preživiš, mi je bilo jasno že na začetku, a takrat teh opozoril nisem razumel.
Velikokrat sem prebiral teze, kako pomembna je poklicna kolegialnost, tudi v novinarstvu. Seveda ne govorim samo o kolegialnosti znotraj istega kolektiva, ampak o kolegialnosti na splošno. V Sloveniji tega praktično ni. V svoji poklicni poti sem se sicer bolj malo družil z novinarji ostalih medijskih hiš. Pa še takrat, ko sem bil z njimi v stiku, sem ves čas imel občutek, da so name gledali zviška in z nekakšnim prezirom, ker sem pač prihajal iz medijske hiše z drugačno usmeritvijo. Češ, lejte ga, ta je pa Janšev pudelj. Tudi takšne pripombe so padale za mojim hrbtom. Zato se mi je v odnosu do režimskega Društva novinarjev Slovenije zelo hitro porodil odpor. Vanj se nikoli nisem včlanil. In ni mi žal. Še zlasti, ko sem prebiral razne izjave in komentarje o tem, kdo ogroža medijsko svobodo v Sloveniji. Hitro mi je postalo jasno, da tu ni prostora za resnico in pravico, pač pa gre za podaljške političnega podzemlja, ki tvorijo obstoječi sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Kar pravzaprav ni nič čudnega, saj je Društvo novinarjev Slovenije izšlo iz partizanskega časnikarskega združenja. Ime se je sicer spremenilo, duh revolucije in boja proti razrednemu sovražniku pa je ostal prisoten.
A tudi če bi odmislil vso politično realnost Slovenije, vključno z asimetričnostjo družbenega prostora ter obvladovanjem družbenih podsistemov s strani »večnih gospodarjev«, ki se ravnajo po skoraj 40 let starem uroku Staneta Dolanca (saj veste, mislim na tisto: »…če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug…«), je delovanje DNS in vseh mogočih medijskih kruhoborcev enako sprenevedavo – že s stališča, da se imajo za nekakšne nedotakljive šefe, ki jim ne smeš pokazati niti mezinca. Torej, sami lahko kritizirajo, blatijo, napadajo, širijo laži in se gredo politični aktivizem v najslabšem pomenu besede, medtem ko »oni drugi« nimajo pravice do obrambe in Bog ne daj, da bi nas kdo kritiziral. Torej: nikomur niso dolžni polagati računov, nad njimi je očitno samo še modro nebo (verjetno brez rumenega sonca, ali pač?).
Svoboda govora pomeni, da če nekdo svobodno širi neresnične informacije, ima druga stran pravico, da takšno početje zavrne, kritizira in predstavi svojo plat zgodbe. To ni nič takšnega: celo v času vojne za Slovenijo se je na radiu pojavila agencijska novica, da je tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan na svoji prvi nočni misijo z evropsko trojko (De Michelis, Poos, Van den Broek) podpisal listino, s katero je pristal na njene pogoje za zagotovitev miru. Naslednji dan je na prvi tiskovni konferenci Kučan to demantiral, kar je bilo razumljivo glede na informacije, ki so krožile, češ da smo osamosvojitev zelo hitro »zatavšali«: v zameno za mir naj bi obljubili vrnitev na stanje pred 25. junijem 1991. No, k sreči se to ni zgodilo, so pa slovenski mediji takrat sicer v glavnem odigrali pozitivno vlogo, čeprav so bile tudi izjeme. Bile so sicer številne nerodnosti, ki smo jih lahko mirno oprostili, tudi nekoliko bolj čustven nastop voditelja TV dnevnika A. Š. v času vrhunca agresije JLA. A v glavnem so mediji takrat svojo nalogo opravili državotvorno.
In kako je z državotvorno držo sedaj? Žal jo je bore malo. Val epidemije je neprimerno hujši kot spomladi, levji delež krivde za to pa nosijo tisti, ki so prostor odmerjali raznim influencerjem, od Zlatka do Tanje. Verjamem, da zaboli, če te na twitterju javno okrca nekdo, ki ga poznamo kot trenutnega predsednika vlade. A to se ne dogaja samo pri nas. Nasploh pa je bilo vedno veliko hrupa zaradi Janševih tvitov tudi v času, ko je bil Janša zgolj predsednik največje opozicijske stranke. Pač ni zime za Eskime, bi lahko rekli v njegovem slogu. A neverjetno sprenevedavo je najprej vabit v osrednje oddaje ljudi, ki so javno minirali vladne ukrepe, nato pa s prstom kazati na vlado, češ da je premalo učinkovita. Ko pa pride do odziva druge strani, je pa jok, stok in škripanje z zobmi. Ergo: mi smo žrtve predsednika vlade. Ja, žrtve zato, da lahko napadamo. In temu se reče mimikrija.
Ko opazujem poteze družbeno-političnih delavcev v zadnjem času, se lahko samo grenko nasmiham. Pa naj gre za pismo 22 urednikov ali pa za tožarjenje treh Sorosovih izpostav na ZDF, pa pisanje raznih aktivistk Mirovnega inštituta evropskim institucijam. Vse že videno in tudi dolgočasno. Kajti vse to se je vedno dogajalo samo v času, ko je bila na oblasti »neprava« opcija. Preveč prozorno, da bi lahko spregledali resnični motiv tovrstnih aktivnosti. Kajti obstajajo tudi primeri, ko bi se morali dežurni medijski dušebrižniki oglasiti, če bi imeli v sebi vsaj kanček morale. Denimo ob nedavni tatvini in oviranju dela snemalca Nova24tv s strani Zlatana Čordića (takrat je DNS v javnost poslalo zelo zamegljeno izjavo, ki je bila brez repa in glave), pa ob obsodbi Bojana Požarja, pa tudi takrat, ko je bila fizično napadena novinarka Demokracije Petra Janša, ki je bila zaradi angažiranega spremljanja škandaloznega sodnega procesa proti dr. Milku Noviču deležna tudi groženj. A zgodilo se ni nič. Še več: režimski kruhoborci so v času, ko je tedanji premier Marjan Šarec izvajal oglaševalsko diverzijo proti njemu nevšečnim medijem (med njimi je tudi Demokracija), celo ploskali. Sedaj, ko so se sami znašli pod kritiko, pa spet jokajo, kakšna krivica se jim godi.
Torej, dragi družbeno-politični delavci in vojaki revolucije, ki se upate imenovati novinarji oz. časnikarji: do sedaj ste meni in mojim kolegom iz »nepravih« medijev odrekali naziv »novinar«, ker da smo samo strankarski propagandisti. Če se hočete iti takšno igro, tudi prav – zato vam tudi sam odrekam naziv »novinarji«. Ker se sprenevedate in niti ne skrivate več, kako se prostituirate za drobtinice z gospodarjeve mize. Ne odrekam vam pravice do tega, lahko zaradi mene to počnete še naprej. A nikar ne mislite, da vam bo še kdo verjel, ko boste javnost prepričevali, kako ste svobodni in neodvisni in kako vam neki Janša hoče to odvzeti. Da ne bo potem nepotreben jok in stok. Pa veliko užitka v vašem kvazimedijskem progresivizmu! Jaz ga ne potrebujem.
