Ni presenetljivo, da je napoved nove sredinske usmeritve stranke Nova Slovenija, ki jo je v začetku avgusta predstavil njen predsednik Matej Tonin, takoj odmevala v glasilih nedemokratične levice, z osrednjim intervjujem v tedniku Delo (in na spletu še z drugim).
Podobno pred tem so takoj v istem glasilu odmevale obtožbe prvaka opozicije iz intervjuja s prejšnjo predsednico Ljudmilo Novak. Očitno si nedemokratična stran veliko obeta od starega in novega vodstva NSi, predvsem še obtožbe SDS in njenega predsednika ter sploh odmikanje NSi od SDS ter s tem slabljenje demokratične opozicije. Kot si po drugi strani vodstvo NSi veliko obeta od nove usmeritve, začenši s promocijo v nekdanjih komunističnih javnih glasilih. Kaj si obeta?
Še včeraj se je za kolaboracijo s postkomunisti reklo, seveda kolikor mogoče pozitivno, »mostogradnja« (Janeza Podobnika za SLS), danes se spet kar najbolj pozitivno in še po orwellovsko in pitijsko reče »sredina«, nedvomno najprikladnejša za posege na levo politično stran. Eno pomladno stranko je zato že vrglo iz državnega zbora in se do danes ni pobrala, za drugo kaže, da se po podobni usodi in nedavni vrnitvi med parlamentarce ni ničesar naučila. Ne želimo ji nič slabega, a kaže, da jih bo nova usmerjenost spet veliko stala. Nasprotovanje sestrskim demokratičnim strankam in kolaboracija z nasledniki komunistov se vedno drago plača. Na volitvah in pri parlamentarni demokraciji.
Kaj lahko NSi sama stori kot krščanska stranka?
Dobronamerno bi jim svetovali, naj raje sami kaj storijo, kot da se pritožujejo nad drugimi, in to prav nad demokrati. Naj ne sprejemajo, kar jim polagajo v usta sovražniki demokracije, denimo tisto zlonamerno, da so v senci velikega brata. Naj se že vendar zavedo, da imajo prednost daleč največjega volilnega telesa v državi. Med natanko 1,703.712 volilnimi upravičenci (stanje ob zadnjih volitvah v državni zbor leta 2018) je 1,511.980 kristjanov (podatek Slovenske škofovske konference 21. decembra 2018 za leto 2017), kar je tako rekoč večina volivcev, kar dobrih 88 odstotkov kristjanov v volilnem telesu (ali nekaj manj, če odštejemo nepolnoletne).
In njihove možnosti pri volitvah? Ker moramo upoštevati volilno udeležbo, ki je bila leta 2018 nekaj čez polovico (52,01%) in zbranih 7,13 odstotkov glasov podpore (uradno je NSi podprlo 62.6282 volivcev), in če to prevedemo na kristjane, znese 12,78 odstotkov glasov predvsem kristjanov (od 901.512 aktivnih volivcev preračunano 801.444 kristjanov). Tonin pojasnjuje, da so v njihovi stranki poleg kristjanov še pripadniki nekaterih drugih ver in ateisti, zato nismo daleč od resnice, če rečemo, da je stranko podprla malo več kot desetina kristjanov. To je skromno, je borno. Predvojna krščanska stranka SLS je dosegla podporo 70 odstotkov, domala desetkrat več!
Današnjega volilnega telesa kristjanov ne želimo idealizirati, vendar se sprašujemo, kaj so v stranki storili, da bi stanje bistveno spremenili. Nagovoriti in animirati morajo vendar poldrugi milijon svojih volivcev. Predvsem naj se vprašajo, ali so verodostojni, so moralno za zgled, so vredni zaupanja. Če bi si zagotovili podporo samo ene tretjine kristjanov (33%, kar pomeni dobrih 29% vseh volivcev in recimo še od SDS neverjetne zgolj teoretično prevzete glasove četrtine njenih volivcev ter k temu upoštevaje nepolnoletne kristjane, tj. 25– 6 = 19 odstotkov), bi seštevek 29% in 19% znesel najmanj 48 poslancev za povsem zadostno večino v državnem zboru. Tudi če bi imeli podporo samo četrtine kristjanov, a brez odvzetih glasov SDS, bi dosegli parlamentarno večino (47 poslancev). Tako NSi ne bi bila niti »v senci« SDS! Zato naj že vendar pustijo Janeza Janšo in začnejo pri sebi in svojem poldrugem milijonu volivcev: Hic Rhodus, hic salta!
Sicer je najboljše, kar je stranka po zadnjih volitvah storila (nedavno s ponovno izjavo), da ni šla v koalicijo s sedanjim premierjem. Pravilno so ugotovili, da njihovih predlogov v koaliciji ne bodo upoštevali, ker se zapisanih obvez ne držijo. Tudi kar zadeva odločbo ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol ni Tonin pri Šarcu prav nič dosegel. Sprašujemo se, kaj potem sploh iščejo na komunistični strani.
In še, kje je s kolaboracijo poštenost, kje demokracija, kje šele krščanstvo in kje krščanska morala slovenskih krščanskih demokratov, kje končno zdrava pamet. Je to še identiteta krščanske stranke?
O krščanstvu Nove Slovenije
Edvard Kocbek je v svoji kolaboraciji vztrajal veliko let, veliko je zato po lastni krivdi pretrpel, dokler ni po načelnem spoznanju o komunizmu tega po tridesetih letih partizanstva, kot jih sam navaja, brezkompromisno obsodil: »Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila.« Vendar krščanstva, s katerim je naivno želel oplemeniti komunizem, ni nikoli zatajil, kot ga taji ali vsaj skriva vodstvo NSi. O krščanstvu v javnosti namreč sploh ne govorijo, kot da jim je bolj ovira in nekako odveč. Še pred časom, ko so poudarjali svoj novi gospodarski program, krščanstva niso omenjali, kaj šele da bi ga poudarjali. Kot da niso krščanska stranka. Kaže, da se držijo komunistične zapovedi, da je vera zasebna stvar in z njo Katoliška cerkev, ta seveda že do onemoglosti »ločena od države«. Eni in druga morajo po komunistični ideološki zapovedi še naprej ostati na obrobju družbe. Ko gre za eminentna vprašanja kristjanov o splavu, istospolnih zvezah in s tem posvojitvah otrok, o poroki, kontracepciji (ta zadnja je za Tonina izrecno »polje zasebnosti«), jih kot stranka v javnosti kratko malo ni.
Za patra dr. Tadeja Strehovca je bilo nedavno vprašanje splava eminentno moralno vprašanje, pobijanje nerojenih otrok povsem nedopustno. Za to se je nepopustljivo boril in izpostavljal, bil napaden in obtožen ter na koncu oproščen. Za zgled pokončnosti krščanski NSi, ki je bila tudi tokrat povsem tiho. Strehovca ni niti podprla niti mu ni bila v pomoč. V javnosti je naredila vtis, da je do zločinske komunistične ideologije pobijanja nerojenih otrok indiferentna, brezčutna. Da ne bi morda prizadela koga, s katerim bi želela kolaborirati?
Velikansko področje morale je v slovenski skrajno nemoralni postkomunistični družbi in politiki, katere osnova je korupcija in s tem obstoj korupcijskih in mafijskih omrežij, v končni posledici vseobsežno zatiranje in ropanje slovenskega naroda. O tem krščanski demokrati v javnosti povsem molčijo (izvzamemo lahko nekatere njihove poslance v državnem zboru, kjer se odzivajo kot prizadeti demokrati).
O nevtralnosti »sredinske« NSi
Je po vsem tem nova sredinska stranka nevtralna, kot se prikazuje v javnosti, ker propomladanska očitno ni? Janez Janša se je na Twitterju odzval s šestimi trditvami, ki to zanikajo in nedvoumno govorijo o prokomunistični usmerjenosti; dobro jih pomnimo kot nedopustne za demokracijo, o tem govori tudi naša dosedanja obravnava. Je nadalje nevtralno glasovati za povišanje pokojnine prvemu komunistu, ki je že dolgo največje zlo Slovenije, in hkrati imeti za potrebno nedvomnega političnega zapornika Janeza Janšo, edinega upa za normalizacijo Slovenije, izrecno obtožiti kot politika v zaporu? Sporočilo Tonina je v obeh primerih nedvoumno: mi smo vaši in smo pripravljeni na kolaboracijo. Prejšnja predsednica stranke se je izkazala z uspelo podporo režimski omejitvi dostopa do arhivov. Prav ona je predlagala Cerarjevi vladi končno »humano« dejanje pokopa žrtev komunistične revolucije (da gre za komuniste zadeva končno že ad acta) in se z njo hkrati namerno zamolči poglavitno, komunistični zločini in genocid nad slovenskim narodom, zamolčijo njihovi morilci.
Vodstvo NSi do nedemokratičnih strank kontinuitete ne kaže sovraštva, kaže ga do demokratične pomladne SDS in njenega vodje. Tako se pridružuje komunistični anatemi vodje opozicije kot največjega notranjega sovražnika s podvojenim učinkom, ker ga obsojajo, vsaj navidezno, iz istega tabora, »njegovi«. In to s sovraštvom kar iz krščanske stranke z etiko krščanske ljubezni do sočloveka. Sta tudi to nevtralna krščanska sredina in morala ali vnaprejšnja predaja s pristajanjem na sovraštvo in privolitev v kolaboracijo? Ustanovitelj NSi dr. Andrej Bajuk se obrača v grobu.
»Preteklost je treba pustiti za seboj«
A to še ni vse. Za demokracijo ključna je nedavna izjava predsednika Tonina, da ne sprejemajo »slovenskega umeščanja«, ker da to temelji na odnosu do preteklosti in do osamosvojitve. »Preteklost je treba pustiti za seboj,« trdi Tonin, ki je prepričan, da so zadnje volitve že deloma pokazale, da je čedalje manj pomembno, kdo je kaj počel leta 1945 (intervju novinarke Barbare Eržen z Matejem Toninom »NSi bo odslej ‘sredinska stranka’«, spletni portal Dela 5. 8. 2019, https://www.delo.si/novice/slovenija/nsi-bo-odslej-sredinska-stranka-214004.html). Ko predsednik tako odkrito pomaga komunističnim morilcem, mu povejmo, da se s svojo trditvijo zelo moti. Prav tako je povsem nepomembno, kaj so ali niso o tem pokazale zadnje volitve. Soočanje z resnico krvave revolucije in komunistične okupacije Slovenije je osrednja tema slovenskega žitja in bitja in bo vedno bolj aktualna in silovita. Dokler se ne razreši.
Spomnimo nadalje neprepričljivega predsednika NSi, da »kdo je kaj počel leta 1945« zanima vse slovenske demokrate, še posebno organizirane v SDS (tudi zato njihov sovražni odnos do največje opozicijske stranke), v različnih demokratičnih društvih, kot so Nova slovenska zaveza in druga, ter njihovih občilih, kot so Zaveza, Demokracija, Družina, Nova24TV s spletnim portalom, Radio Ognjišče itd. In ne pozabimo na že omenjeni »pietetni« pokop žrtev komunistične revolucije, ko se je s komunističnim inženiringom odstranilo bistveno, zločin in zločinci. Janez Janša še opozarja, kar ni naključno, da so za ta izdajalski načrt predlagatelji morišča nenaključno preimenovali v grobišča.
Vrečo držijo komunističnim klavcem. In deset božjih zapovedi?
Ne pozabimo pri tem na moralne implikacije, ključne za demokracijo. Kdor ni proti zločinom in genocidu slovenskega partijskega vodstva, kdor pristaja na zločine genocidnih razsežnosti v največjem evropskem morišču (dr. Aleksander Bajt, Bermanov dosje, Ljubljana 1999, navaja za Slovenijo 300.000 mrtvih), postane del te morije. Ponovimo Voltairove besede: »Kdor oprošča zločin, postane soudeleženec.« Ali slovenski pregovor: Tat je tisti ki krade, in tisti, ki mu drži vrečo. V »sredinski« NSi so se odločili, da bodo komunističnim klavcem držali vrečo. In s tem tudi tiho priznavali komunistično revolucijo in njene zločine. Ni pomembno, kdo je kaj počel leta 1945, kajne?
Naj jih ob tem končno še spomnimo, kar bi kot kristjani morali vedeti in upoštevati, kaj namreč pravi deset božjih zapovedi. Peta zapoved: Ne ubijaj! Sedma, osma in deseta zapoved: Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne želi svojega bližnjega blaga! To vse je počel komunizem, že pred vojno identificiran kot brezbožni komunizem. S tem so v stranki zanikali svoje krščanstvo, najpomembnejše krščanske vrednote in sploh poštenje. Postali so neverodostojni. Zato sklep: to ni »sredina«, je skrajna nedemokratična levica. To ni stranka moralne avtoritete, kot predvojna SLS, je njeno nasprotje.
Očitno imajo s povedanim nekakšno ideološko izhodišče za kolaboracijo. In izhodišče za uničenje stranke. K temu dodajmo še drugi del prej navedene predsednikove izjave, iz katere povzemamo, da tudi osamosvojitev leta 1991 zanje ni vrednota. Tako so se še tu docela uglasili s postkomunisti. Po vsem tem lahko rečemo le še: Bog jim pomagaj!
