Absurd absurdov je imeti za prijateljsko državo, ki je bila Slovencem do nedavnega najbolj sovražna; ki je Slovenijo vojaško napadla in jo hotela okupirati, še prej pa zrušiti njeno oblast z »jogurtno revolucijo«. Če kdo, je Srbija največja sovražnica Slovenije.
Ne pozabimo le še na Rusijo, ki nas je ogrožala znotraj nekdanje Sovjetske zveze, ko je v času informbiroja 1948 z armadami ob meji grozila z okupacijo Jugoslavije. In prav s tema državama goji slovenska politična psevdoelita največje prijateljstvo. Še več, goji ga samo s tema dvema državama in z nobeno drugo. Zgodba s Srbijo je še precej starejša in je tudi novejša ter precej usodnejša. To pomeni, da Slovenija s svojo komunistično-postkomunistično politiko in ideologijo nima kot pripadnica najrazvitejše zahodne krščanske civilizacije znotraj nje nobene prijateljske države, nobene zaveznice, prijateljstvo pa vsiljuje dvema avtoritarnima državama zaostale pravoslavne civilizacije. Tudi na splošno to staro-novo slovensko oblast označuje obsedenost z Balkanom ter še povezave in simpatije z muslimanskim svetom (Palestina proti Izraelu, proliferacija milijarde dolarjev prav z Iranom pod embargom, Iran proti ZDA itd., še aktualna politika neuvrščenih). Samo da ne gre za državo civilizacije, ki ji pripadamo. Ko je Slovenija potrebovala mednarodno podporo, je seveda ni imela. Kdaj pa sta jo podprli ti dve neugledni in tudi osovraženi »prijateljski« državi? To po sili druženje je le v škodo Slovenije, politično in ekonomsko.
Forsirani stiki z revno, avtokratsko in agresorsko državo
Tako je nenavadno že dejstvo, da je samo v letu 2019 prišlo s slovenske strani do šestih različnih predsedniških srečanj, na zadnjem decembrskem celo razširjenih na obe vladi, in to vseh brez izjeme v Srbiji, v prestolnici ali Novem Sadu. Pa tudi teh malce čudaških skupnih sej obeh vlad (v razvitem demokratičnem svetu jih ne poznajo) je bilo doslej kar pet. Kaže, da gre za najmanj pretirane stike in pri tem komaj razumljivem slovenskem interesu morda za prelomnico z novo pobudo povezovanja.
Simptomatično je tako glasilo globoke države Delo, ki se zaradi izgube večine bralcev še komaj ohranja pri življenju, vendarle našlo denar in nedavno poslalo v Beograd svojo dopisnico. Ta seveda v poudarjenih tiradah pridno ohranja propagando za Srbijo in to še nedavno neuspešno okupatorsko državo Slovenije »približuje« Sloveniji, kot da se ni nič zgodilo. Tako smo brali (16. decembra 2019), da je namen srečanja vlad naslednji dan »poglobiti prijateljstvo med državama« in med njima »poglobiti tradicionalno dobro sodelovanje«.
Prijateljstvo? Od kdaj prijateljstvo? In zakaj sploh prijateljstvo? In zakaj ga je treba še poglobiti? In s katerim letom po srbski agresiji na Slovenijo leta 1991 za slovensko psevdoelito nastopi prijateljstvo? Prijateljstvo ali hlapčevstvo brez ponosa in morale po srbskem vojaškem napadu na Slovenijo pred samo osemindvajsetimi leti? Gre tedaj za še en ideološki projekt slovenskih komunistov v ozadju in postkomunistov v ospredju, s katerim Slovence odganjajo iz razvitega evropskega in ameriškega sveta v svet avtokracije, zaostalosti, revščine in kar gre skupaj, koruptivnosti, v svet, ki ga močno pretresajo afere in za katerega celo v istem slovenskem glasilu presenetljivo piše (naslednji dan), da je »v skoraj izrednem stanju«, ter v naslovu članka, da je »v notranjem krču«. In to v državi, kjer že eno leto tedensko potekajo protesti proti režimu, ki ga vodi nekdanji Miloševićev človek.
S temi balkanskimi reveži, avtokrati in agresorji naj se Slovenci zdaj družimo? Reveži? Obe državi ekonomsko kratko malo nista primerljivi. V nečlanici EU, v kateri je tri in polkrat več prebivalcev (dva milijona nasproti sedmim) je bil leta 2018 bruto družbeni proizvod v absolutnem znesku celo manjši kot v tri in pol krat manjši državi članici EU! (42,2 milijarde nasproti 45,8 milijarde evrov). Na prebivalca je domala štirikrat nižji na tem delu Balkana (6.123 evra nasproti 22.083 evrov). Celo Črna gora je v ekonomsko boljšem položaju, da o revnih srbskih plačah in pokojninah, s katerimi se je treba še znajti za preživetje, niti ne govorimo (najnižja pokojnina je 85 evrov, povprečna 225 evrov).
Že glede na takšno politično in gospodarsko stanje, za katerega velja že kar grozljiva ugotovitev evropskih opazovalcev, da volitve v Srbiji ne bi bile legitimne, in k temu še paktiranje z bratsko Rusijo, ki po vsej sili širi svoj vpliv na Balkan, Srbija v sedanjem stanju nima nobene možnosti, da postane članica Evropske zveze.
Iluzije o neformalni Jugoslaviji nasproti srbskemu imperializmu
Kakšni so tedaj racionalni razlogi za prijateljstvo ob vsem tem slaboumnem in bolestnem hlapčevstvu svojemu agresorju, tlačitelju in izkoriščevalcu – na to zadnje dvoje bo treba še spomniti, ker je slovenski režim vse zamolčal? Eden motivov je tako paktiranje s Srbijo proti Hrvaški, s katero so se slovenski komunisti in postkomunisti mejnega vprašanja lotili povsem neprimerno, neprofesionalno (z nerešenim mejnim vprašanjem dopustili sosedi vstop v EU). Nadaljuje se s tožbo proti Hrvaški ob dejstvu, da v zahodnem svetu ta psevdoelita nima zaveznikov, ki jih Hrvaška ima in tudi uspešno lobira (in to kljub obremenjujočemu dejstvu, da obe državi v sporu pripadata zahodni krščanski civilizaciji). Ta postavka sicer ni odločilna. Nadalje je servilen odnos do Srbije gotovo tudi zaradi beograjskih arhivov, ki razkrivajo zločinsko naravo slovenske komunistične kamarile. V Sloveniji so arhive pravočasno uničili, beograjski jih obtožujejo in Srbi jih lahko izsiljujejo.
Tretji razlog so nasledstvene težave, kjer naj bi Slovenija prevzela čim več dolgov in prejela čim manj nepremične zapuščine nekdanje skupne države. Nemara najpomembnejši temelj iluzij slovenskih komunistov in postkomunistov je iracionalen. To so sanje o novi neformalni Jugoslaviji, katere temelj naj bi bila prav Srbija. Vendar kaže, da tam ni takšnega interesa, kot ga ima slovenska globoka država, zato je potrebna darežljivost, seveda v škodo slovenskega naroda, brezupna pomoč Srbiji pri vstopu v Evropsko zvezo ipd. In to še celo tisti Srbiji, ki je Slovenijo obtožila, da je izkoriščala druge narode v Jugoslaviji, ko pa jo je Slovenija hotela zapustiti, so jo prav Srbi »držali z zobmi in s kremplji«. Kdo je tedaj koga izkoriščal? Podoben model in razmerje ugotavljamo med bogato Katalonijo in revnejšo postfrankovsko Španijo.
Kljub vsemu temu je globoka država z Milanom Kučanom še vedno najbolj zavzeta z nekdanjo skupno totalitarno državo in z Balkanom nasploh, v kateri je bil ta večni predsednik v vlogi beograjskega vazala, v tisti vlogi najbrž, ki bi jo rad nadaljeval. Spomnimo, da sta s Stanetom Dolancem modrovala, da bi Slovenija dala v skupno beograjsko blagajno milijardo dinarjev. Slovencev seveda ne bi vprašala. In kot da ni Slovenija po zveznih merilih z osmimi odstotki prebivalcev prispevala v skupno blagajno četrtino denarja, to je približno trikrat več na prebivalca.
Ko govorimo o skupnih nacionalnih zgodovinah na tem območju, govorimo o nenehnem srbskem egoizmu in z njim o srbskem nacionalizmu ter s tem o srbskem imperializmu. Prav o srbskem imperializmu se niti po naključju ni smelo ne pisati ne govoriti. Naj bo jasno, tudi danes naj se ne bi smelo. To v nebo vpijoče dejstvo naj ne bi obstajalo ne do same Slovenije ne do celotnega območja z Balkanom in z južnim delom Srednje Evrope (Slovenija in Hrvaška). Srbija se je imela za vodilno silo tega območja, ki ji le poskuša konkurirati manjša in razvitejša Hrvaška. In kaj je lahko prinašala s svojo agresijo država, ki je bila petsto let pod turško okupacijo in islamom, brez evropske kulture in civilizacije močno zaostala in revna, kar gospodarsko le potrjujejo prejšnje dokumentirane navedbe za naš čas. In v 20. stoletju je bila s svojim imperializmom za vse narode v okolici sovražnica.
Tretja balkanska vojna so štiri srbske vojne
V prvi balkanski vojni (1912–1913) je Srbija okupirala Kosovo in Metohijo ter Albanijo, ki jo je morala na zahtevo velesil zapustiti. V drugi balkanski vojni, vojni za plen, je imela agresivno pobudo. Napadla je Bolgarijo (prvič jo je napadla leta 1885) in Makedonijo, ki jo je po okupaciji razglasila za »Južno Srbijo«. Kateri jezik so že govorili in govorijo v tej »Južni Srbiji«? Črno goro, svojo edino zaveznico in »drugo oko v isti glavi«, je Srbija okupirala leta 1918 in januarja naslednje leto v njej krvavo zatrla protisrbski upor. Pri oblikovanju Kraljevine SHS je srbska država razglasila Črnogorce za Srbe. Črni gori je odvzela državnost in status kraljevine, zato samo SHS. Že leta 1908 je v Cetinju prišlo do bombnega napada, da bi odstranili člane dinastije Petrović-Njegoš in Črno goro pridružili Srbiji. Za kakšno prijateljstvo s Črnogorci je šlo tu? So tudi tega poglabljali?
V tretji balkanski vojni (1991–1999) je takratni srbski vodja in balkanski krvnik Slobodan Milošević napovedal »moderno federacijo«. Je bila neevropska poturčena Srbija tega zmožna ali je šlo za prozorno komunistično prevaro? Če je bila prva srbska Jugoslavija ječa narodov in je bila druga komunistična Jugoslavija ječa narodov na deseto potenco, potem bi bila Miloševićeva »moderna federacija« ječa narodov na stoto potenco. Smrt za narode. V tretji balkanski vojni, v novi imperialistični vojni, je Srbija napadla štiri entitete razpadajoče Jugoslavije, tri republike in pokrajino: Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Kosovo. Tudi mednarodna skupnost je spregledala, čeprav pozno. Angažirala sta se ameriški predsednik Clinton in Nato z bombardiranjem Srbije, da so končno ustavili srbske imperialistične pretenzije. Pred tem je bil francoski predsednik Jacques Chirac (29. marca 1999) jasen: »Svet ne more dopuščati takšnega Miloševićevega nasilja v Evropi, ki traja že deset let in se je začelo v Sloveniji.« Milošević je angažiral prosrbsko in srbizirano JLA, instrumentalizirano za njegov imperialistični načrt srbske okupacije celotne nekdanje Jugoslavije.
Iz Beograda povelje za napad na Slovenijo
Da se ne pozabi, je treba spomniti, da je prav iz srbskega Beograda prišlo povelje za napad na Slovenijo. Od tod so Sloveniji grozili tudi z bombardiranjem Ljubljane in Jedrske elektrarne Krško. Za slovensko prestolnico je bilo predvideno bombardiranje s celotno eskadriljo bojnih letal 26. junija 1991, ki naj bi ga preprečil zvezni predsednik vlade Ante Marković (po STA objavil 24ur.com, 11. marca 2003). A grožnje niso ponehale, tako so bila po poročanju Janeza Janše letala v Bihaću 30. junija 1991 v popolni pripravljenosti. Prav ta dan je potekel vojaški ultimat Sloveniji, zato so po istem avtorju vzletele formacije vojaških letal z bližnjih letališč (Zadra, Zagreba, Pulja, Cerkelj) in po vsej Sloveniji so se znova oglasile sirene.
Če ne bi demokrati na Slovenskem pod vodstvom Demosovega ministra za obrambo Janeza Janše bili po enoletnih pripravah pripravljeni z novo oblikovano TO braniti Slovenijo in ne bi v vojaškem spopadu porazili agresorja, bi prišlo do srbske okupacije Slovenije. To so dopuščali slovenski komunistični oblastniki s podpisovanjem Deklaracije za mir februarja 1991, s katero so ne prvič ne zadnjič izdali interese slovenskega naroda. Slovenijo bi le nekaj mesecev pred grozečo srbsko agresijo razorožili. Da je šlo z okupacijo Slovenije za resen srbski projekt, potrjuje med drugimi Janez Janša. Po srbskem porazu v desetdnevni vojni so za drugo fazo agresije »na Republiko Slovenijo« pripravljali »enonacionalno armado« z vpoklicem iz rezervnega sestava predvsem v Srbiji, Vojvodini in Črni gori, dotlej »približno 200.000 rezervistov /…/, v veliki večini srbske narodnosti«, mobilizirali pa so za isti namen tudi TO Srbije (Janez Janša, Premiki, Ljubljana 1992).
Srbska stran in slovenski komunisti s Kučanom na čelu so po uspešni slovenski obrambi v desetdnevni vojni trdili, da je Milošević pustil Slovenijo oditi iz skupne države. Kako dober da je bil. Sprašujemo se, kdo je bil Milošević, da je lahko Sloveniji nekaj dovolil? Nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher se v svojih spominih sprašuje enako; kdo je bil Milošević, da je »lahko enostransko razglasil konec vojne« proti Hrvaški? Kot pravi, to pojasnjuje, »kdo je vojno v resnici začel«. Ne torej JLA, ki je bila samo izvajalka srbskega imperialističnega pohoda po Jugoslaviji. Seveda so vsi slovenski odgovorni politiki od Janeza Drnovška, Franceta Bučarja in Janeza Janše srbskega dobrotnika spregledali. Slikovito je Miloševićevo taktiko opisal Bučar: »Ko bi potem /Srbi/ enkrat s Hrvati obračunali, potem seveda mi pademo kot zrela hruška v naročje tem planerjem.« Po slovenski zmagi nad srbskim agresorjem to pomeni, da je bil Miloševič prisiljen vojno taktiko bistveno spremeniti in prejšnji maksimalni načrt Srboslavije zmanjšati na drugi srbski sen, Veliko Srbijo. Vendar se je devetletna srbska agresija v nadaljnjih treh vojnah po intervenciji Nata porazno končala. Srbiji je ostal le nekakšen beograjski pašaluk. Srbski imperializem pa ostaja danes z ohranjenimi pretenzijami do samostojnega Kosova (od leta 2008) le še njegova farsa. Svoje so dokončno povedali tudi Črnogorci na nacionalnem referendumu in se leta 2006 odcepili od Srbije. Pred novim letom 2020 je stekel tudi postopek osamosvojitve Črnogorske pravoslavne cerkve od Srbske pravoslavne cerkve v Beogradu. Mogoče je, da bi se priključila Grški katoliški cerkvi, ki deluje pod papežem v Vatikanu. Ta bo letos obiskal Črno goro.
(Se nadaljuje)
Dr. Ivan Klemenčič je slovenski muzikolog in publicist.
Komentar je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
